Levica je v abstinenčni krizi
Levi politiki in njihovi številni sopotniki (od nevladnih organizacij do sindikatov, od medijev do nekaterih samostojnih kulturnih delavcev) so zasvojeni z oblastjo. Gre za hudo bolezensko stanje odvisnosti od oblasti, na kateri so že desetletja. Splošno znano je, da odvisnik potrebuje vedno večji odmerek mamila in se pogreza globje in globlje v svoj svet in svoj prav. Ko hlasta po nujnem dnevnem odmerku, pozabi na svoje človeško dostojanstvo in do mamila poskuša priti tudi na najbolj nizkotne načine. Če ostane brez mamila, se pojavi abstinenčna kriza, ki se stopnjuje v delirij. Šarec je levico, pa naj to priznajo ali ne, spravil v abstinenčno krizo, ker jim je onemogočil absolutno in trajno oblast. Stanje je zanje nevzdržno, čeravno živijo v prepričanju, da si bodo zapravljeno oblast kar se da naglo in z vsemi sredstvi znova prigrabili.
Gorje nam, ko nastopi zadnja faza abstinenčne krize, to je delirij. Trojke so pripravljene, kocke tudi, kolesa so napumpana z zrakom in kolesarji – apokaliptični jezdeci so napumpani z levičarskimi ideologijami.
Kako naj si pojasnimo dogajanja, bolje rečeno frontalni napad na slovensko vlado? Edini odgovor je: zbogom zdrava pamet. Zdrave pameti v Sloveniji ni več, državljani smo sleherno uro dneva in noči vpeljevani v skušnjavo grehov in negativnih čustev, ki so: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, lenoba. Levi politiki iz opozicijskih strank in vodilni mediji živijo v neverjetnem sožitju, ko nas potiskajo v te skušnjave. Mediji so vladi še pred njenim uradnim nastopom žugali z gorjačo, zdaj pa ne mine dan, da ne bi padalo po njeni glavi in hrbtu. Nasprotno pa so ravnali in ravnajo z dokazljivo nesposobnim trojčkom levih strank, ki jih je Šarec ob koncu svojega resničnostnega šova (kmetije) spravil ob oblast.
Zaupanje osrednjim medijem in čredni nagon na družbenih omrežjih
Takoj po veliki noči so ustvarjalci in merilci javnega mnenja sporočili, da se je zaupanje Slovencev v javno hišo RTV povečalo. Neverjetno! Dnevno razpihovanje sovraštva, napuha in nevoščljivost, nato pa še prenosi bogoslužij so obrodili sad in zrela hruška je padla v povprečen slovenski dom – zadovoljstvo in zaupanje v RTV SLO. Slepo zaupamo mediju, ki najde žrtev, selektivno zbira dokaze in priče, sodi in obsodi ter tudi medijsko umori. Danes sodišč ne potrebujemo več, kot je pronicljivo ugotovil Ervin Schwarzbartl, saj njihovo delo vehementno opravlja televizija.
Ker do nedavnega zaradi »Janševe diktature in izmišljene pandemije« ni bilo mogoče debatirati za šanki o dozdevni opravilni nesposobnosti in v nebo vpijoči skorumpiranosti vlade, so si dežurni nergači različnih barv in prepričanj dali duška na družbenih omrežjih. Niso ostali samo pri pritoževanju čez namišljene krivice, o katerih jim je med drugim pritrdilo celo Ustavno sodišče, ampak so se organizirali za naklepna množična kršenja vladne uredbe. Ali imamo res toliko prepametnih sodržavljanov ali je to zgolj napuh in ne nazadnje lenoba za samospraševanje o početju slehernika?
Levi politiki imajo problem, ker vlada ni izvršni svet levice
Občudujem člane vlade, da v resnično težkem obdobju krize vztrajajo in z nečloveškimi napori skrbijo za dobrobit vseh državljanov. Smo res že pozabili, da so le štiristo kilometrov zahodno od nas z vojaškimi tovornjaki odvažali mrliče v množične grobove?
Obnašamo se slabše od razvajenih otrok in se ne zavedamo, da bi se to lahko dogajalo tudi pri nas. Namesto zahvale Bogu in požrtvovalni Janševi vladi ter ne nazadnje tudi Šarčevi strahopetnosti, s katero nas je ta obvaroval najhujšega, brskamo po »naših« in »nenaših« prodajnih pogodbah, presojamo, kdo je smel in kdo naj ne bi smel v kritičnih trenutkih priskočiti na pomoč. Ob preteči nevarnosti in nenehnem podlem nagajanju medijev družno s tremi opozicijskimi strankami naj bi se predsednik vlade po nasvetu Aleksandra Čeferina smehljal in vlival državljanom optimizem.
Čeferin, menda zaradi vsega, kar se je dogajalo in se še dogaja zaradi pandemije v Združenju evropskih nogometnih zvez, tudi z vašega obraza izginja nasmeh.
Aktualna oblast je s koronazakonoma odobrila obilno finančno pomoč in že so bili na delu prepametni nergači in zlobneži v medijih in na družbenih omrežjih. Kritizirali so nerazsodno zapravljivost in podkupovanje volivcev ter nepravično razdeljevanje subvencij. Ali se pomoč (v časovni stiski) res da tehtati z lekarniško tehtnico ali gre za pregovorno slovensko nevoščljivost?
Upravičene ali neupravičene kritike koronazakonov so bile tudi koristne, ker smo ob njih lahko spoznali, kam vse in koliko denarja ponikne pri prerazdeljevanju v »mirnodobnem« času.
Evropska (ne)solidarnost
O evropski solidarnosti pri življenjsko pomembnih stvareh je težko govoriti. Solidarnosti med Evropejci oziroma evropskimi državami preprosto ni. Svetla izjema so višegrajske države, trn v peti starim zahodnoevropskim demokracijam, ki bolehajo za sindromom večvrednosti. V Evropski komisiji imamo komisarja za krizno upravljanje Janeza Lenarčiča. Slovenci smo se zmrdovali, s kako nepomembnim resorjem nas je predsednica EK ob sestavljanju komisije odpravila. Čas je kaj hitro opravil svoje in iz obrobnega bi lahko in bi moral nastati eden najpomembnejših resorjev v letu 2020.
Upam, da se motim, vendar izražam skrb, da je v koronakrizi naš komisar opravil komajda kaj več od nekaj fototerminov. Očitno so mu evropske države za krizno upravljanje iz Bruslja preblizu.
Pred dnevi se je komisar Lenarčič pojavil v javni hiši RTV. Namesto ostre kritike o kriznem neupravljanju EU mu je ljubljanska TV (z)voditeljica našlogala vlogo novega obraza in rešitelja krize naše levice. Res se ni bati, da bi za petkrat manjšo plačo zapustil udoben bruseljski fotelj in se ukvarjal s kriznim upravljanjem levice v dolini Šentflorjanski; ali pač, nikoli ne reci nikoli.
Sapo zapira spoznanje o solidarnosti evropskih levičarjev pri širjenju laži in papagajskem ponavljanju izmišljij o zatiranju in smrtni nevarnosti, v kateri naj bi se znašel Blaž Zgaga. Z lažjo in odličnimi zvezami je prejel nagrado iz rok lahkomiselnih žirantov (do sedaj) ugledne radijske postaje Deutsche Welle, Slovenijo pa je zaradi bolestne averzije do predsednika vlade pahnil med države, kot so Venezuela, Kitajska, Turčija, Iran, Zimbabve, Uganda …
Znova se je potrdila genialna misel poljskega filozofa Kolakowskega: »Laž je nesmrtna duša komunizma.«
Tako imenovana »vladna depeša«, s katero je vladni urad za komuniciranje pri Svetu Evrope poskušal oporekati lažem o preganjanju novinarjev in razkriti okuženost slovenske medijske krajine s komunizmom, je le Blažev žegen za oprano slovensko pamet.
