V »Poročilih iz Izraela«, ki jih po spletu dobivam, berem tole izjavo med izraelskimi kristjani – ali morda vendar le »kristjani« – pomembnega krščanskega pridigarja in publicista tole:
»Odkrito in brez olepševanja povem svoje mnenje. Če hoče Izrael dobiti vojno proti Hamasu, mora voditi to vojno brez ljubezni in obzirnosti – drugače preprosto ne gre!«
Seveda sem pri priči odprl Sveto pismo, ali dela Jezus pri svoji novi zapovedi ljubezni tu in tam morda res kakšno izjemo, kakor recimo: če je Izrael ogrožen od terorističnih skupin, ali če so od podobnega nasilja ogroženi kristjani kjer koli po svetu. Doslej sem namreč živel v prepričanju, da ljubezen in obzirnost, kakršni je učil in svojim učencem naložil Jezus, ne pozna nobene izjeme, ko bi morala njegova zapoved stopiti v ozadje in dati prednost čemu še večjemu, kakor berem v tem primeru, vojaški zmagi Izraela proti Hamasu. Ker pa kristjani nismo dogmatiki, saj je to lastnost posameznih sekt, kar v preprostem jeziku pomeni, da smo pripravljeni vsako trditev, tudi če se nam zdi še tako neusklajena s tem, kar poznamo iz Božje besede, premisliti in se o njej posvetovati z Božjo besedo samo, ki jo imamo za definitivno avtoriteto v Jezusovem nauku, tudi tu ne bom izrekel tako nevarne besede, priljubljene pri dogmatikih vseh vrst, besedo »Anathema!« Grška beseda ἀνάθεμα – anáthema pomeni dobesedno: žrtvovano, določeno; v svetopisemski rabi: naj bo prekleto, izobčeno. To ne pomeni, da tudi ta beseda nima upravičene rabe, vendar je ne smemo rabiti lahkomiselno, vsekakor ne tako, kakor sta to besedo leta 1054 uporabila papež v Rimu in patriarh v Konstantinoplju, ko sta drug drugega izobčila iz cerkve, ki se je bodisi na zahoden, bodisi na vzhoden način imela za Kristusovo, ko to očitno ni več bila. V Novi zavezi imamo ta izraz uporabljen v smislu izobčenja, ker je bilo storjeno nekaj nepopravljivega (npr. Gal 1,8-9, Rim 9,3).
Jazus pravi o skrajni okoliščini, kjer pa ljubezen, o kakršni je govoril in kakršno je s svojim žvljenjem sam izkazal vse do svoje smrti na križu, ostane brezpogojno v veljavi, med drugim tole:
»Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,35-36).
Ali:
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,43-45).
Očitno je, da Jezusova ljubezen, ki mora brezpogojno, brez vsake izjeme, biti tudi ljubezen njegovih učencev, ne more popustiti v nobenem primeru, tudi ne v primeru vojnega spopada, tudi ne v primeru terorističnega napada, tudi ne v primeru kakršnega koli zločinstva. Tega ne morejo omajati in spodnesti niti besede v nadaljevanju nenavadnega zanikanja Jezusove zapovedi iz peresa ali iz tipkovnice »mesijanskega kristjana«, kakor navadno imenujemo Jude, ki sprejmejo svojega rojaka Jezusa v Davidovem dinastičnem nasledstvu (Lk 1,32), velikega duhovnika po Melkízedekovem redu (Heb 5,6), njega pa ni mogoče res sprejeti, če imamo kakršen koli pridržek ali zahtevo po izjemni razveljavitvi, kakor berem tule:
»Razumem, da mednarodna skupnost tega ne razume. Narodi pa prav tako ne razumejo, če ima Izrael obzir do svojih sovražnikov. Organizacija UNRWA je včeraj sporočila, da je bilo skoraj 530.000 palestinskih otrok v vsej Gazi cepljenih proti okužbi polio. In to kljub temu, da vodi Izrael v Gazi vojno. Za to se je treba zahvaliti Izraelu. Se je kdor koli za to odkrito zahvalil?«
Dobro. Kakor da ne bi malo prej brali, kaj pravi o hvaležnosti in nehvaležnosti Jezus: »Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.«
Preden ugotovimo, kakšna duhovna neskladja se tu razodevajo, nekaj stvarnih vprašanj in pomislekov…
Če Izrael v Gazi resnično vodi vojno, to pomeni, da de facto priznava upraviteljem Gaze status samostojne države, saj je vojna mogoča samo med dvema ali več državami. Če pa Izrael vztraja, da je to legitimen del izraelske države, potem ne more voditi proti lastni provinci vojne, ampak imamo na voljo le dve opciji: ali gre tam za državljansko vojno, ali pa gre za policijski poseg za preprečevanje terorističnih napadov in za sojenje napadalcem. Drugače kakor pri vojnah med državami, a tudi tu Jezusovo zapoved kršijo, država pri policijski akciji ne ubija civilistov, ne meče bomb, ne lansira raket na naseljena področja, mesta in njene civilne ustanove. Tudi če bi to imeli za državljansko vojno, bi veljale enake omejitve. Ugovor na te argumente je znan in danosti in dejanja sovražne strani so res take, kakor se na to sklicuje ugovor: teroristi uporabljajo lastno prebivalstvo kot živi zid, kot talce, ko v civilnih poslopjih skrivajo svoje orožje, svoje komunikacijske in raketne sisteme, predvsem še v bolnišnicah, šolah, otroških vrtcih in podobno. Oglejmo si to situacijo na močno zmanjšanem vzorcu, kjer bo lažje razumljiva. Skupina »palestinskih« teroristov ugrabi izraelsko letalo, v katerem se peljejo izraelski državljani obeh narodnosti: Judje in Arabci. Ugrabitelji vzamejo izmed obojih talce, s katerimi izsiljujejo spremembo smeri, v kateri letalo leti, in pristanek na območju, ki ga nadzirajo Izraelu še posebej sovražne sile iranske vojske v Siriji. Posadka, v kateri so tudi oficirji izraelske policije, ki spremlja polete, bi s teroristi mogla obračunati, če bi ravnala podobno, kakor sicer izraelska vojska ravna na tleh v Gazi, da bi preprosto odprla ogenj proti ugrabiteljem, čeprav bi morala računati s tem, da bodo pod kroglami popadali tudi talci, ne glede ali so po narodni pripadnosti Judi ali Arabci, oboji pa so državljani Izraela. Ali naj bi varnostniki v letalu upoštevali čudno razlago Jezusovega nauka o ljubezni tudi do sovražnikov, ali naj bi ne imeli obzira vsaj do talcev, in bi tako ogenj v tem primeru odprli, čeprav bi tako padli pod streli tudi izraelski državljani, čeprav nimajo z ugrabitvijo nobene zveze, ker ne bi radi tvegali, da jim stvar uide iz nadzora in bi ugrabitelji v tem primeru uspeli. Ne verjamem, da bi obstajala na svetu država, ki bi tako ravnanje dovolila. Takih primerov v zgodovini letalstva ni bilo malo – in vselej se je posadka pogajala z ugrabitelji, in velikokrat so tako sebe in potnike tudi rešili. Samo v Putinovi Rusiji smo videli vsaj dva primera, ko je oblast, sicer ne v letalu, ampak enkrat v gledališču, enkrat pa v šoli, brez obzira na te, ki bi jih morala varovati, odprla ogenj oz. uporabila vojni plin, kar je imelo za posledico več mrtvih med nekrivimi, kakor pa med krivimi. Podobno pomanjkanje vsakega obzira do civilnih žrtev poznamo tudi iz raznih »osvobodilnih« gibanj, tudi na Slovenskem so se taki zločini nad lastnim prebivalstvom dogajali – a v vseh teh primerih vemo vsaj eno: to so počeli ljudje brez Boga, ki bi jih navajanje Jezusovih besed spravilo v huje kakor ciničen krohot, saj ne vedo, v kaj bo zagorel njihov posmeh v času poslednje sodbe, in nikoli ne bo nehal goreti…
Izrael tako ni in ne more biti v vojni z Gazo, saj Gaza ni lastna država, ima la od Izraela dopuščeno avtonomno upravo. Je tam tako vsaj državljanska vojna? Prav tako ne, saj teroristi niso napadli oboroženih sil Izraela, ampak neoborožene civiliste na izraelski strani. To je torej zločinsko dejanje v isti državi, in odgovor države na tako dejanje je policijska in sodna akcija, ne pa vojni pohod.
Razumem publicista, ki na krščanski platformi brani nekaj, česar z Jezusovim naukom o ljubezni ni mogoče uskladiti. Razumem ga v tem smislu, da še veliko bolje kakor mi v Evropi ve, da Izrael ni utemeljen na Novi zavezi in je za tak pogled, kakor ga dobimo iz upoštevanja Jezusovega nauka, ne le povsem slep, ampak mu je v osnovi sovražen. Tako ga razumem, da ni lahko biti v sicer demokratičnem in dejansko prav nič rasističnem ali apartheidskem sistemu, kjer je vsem nasprotjem navkljub še vedno lažje biti musliman, kakor pa resničen kristjan z vsemi konsekvencami novozaveznega nauka. Kljub temu pa neizpodbitno velja, da tudi vojna, kakor tudi znotrajdržavna policijska akcija, ne izključuje ljubezni in obzirnosti, ne le do prijatelja ali celo sovernika, ampak tudi do sovražnika. Jezusova ljubezen ni eros ali philia, kar pod ljubeznijo razume svet, ampak agápē, harmonična sestava pravičnosti, resnicoljubnosti in usmiljenja. Zato ima tudi kristjan ne le pravico, da brani pred zločinsko grožnjo in napadom svoje bližnje in nazadnje kot vojak svojo državo, če je napadena. Njegova ljubezen pa se kaže v tem, da oskrbi rane tudi ranjenemu vojaku sovražne vojske, da mu da jesti in piti, da ga obleče in mu zagotovi streho nad glavo, predvsem pa, da se nad njim, ko je odložil orožje, ne znaša z grobostjo ali celo mučenjem in ubijanjem. In bojuje se samo s tistimi, ki se bojujejo na nasprotni strani. Vem, da Izrael dela tudi take stvari, čeprav njegova vera ni iz sklenjene Božje besede, torej tudi iz Nove zaveze. A za kristjana je to zakon v vseh primerih in vsakršnih okoliščinah. Ko so vojaki vprašali Jezusovega predhodnika in ožjega sorodnika Janeza Krstnika, kako naj ravnajo, jim je odgovoril, kakor bi na to odgovoril Gospod sam:
»Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo« (Lk 3,14).
Razveljaviti ljubezen in obzirnost, tudi če v primeru tako umazanega terorističnega zločina, kakor so ga opravili nad izraelskimi neoboroženimi in od lastne varnostne službe očitno prav nič varovani civilisti, pomeni ljudi bolj ubogati kakor Boga, prav nasprotno temu, kar je Peter v Jeruzalemu govoril Velikemu zboru:
»Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.« (Apd 5,29).
Naj dodam: Bogu bolj kakor Netanjahuju… Naj pa tudi dodam, kakšna naj bo kristjanova ljubezen do Izraela, ki mu je prav tako naložena, saj še vedno velja, kar je izpovedal Jud Jezus Kristus: »Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov« (Jn 4,22). Ta ljubezen pa ne sme biti slepa pred razliko med Judom, ki se sklicuje zgolj na Abrahamovo potomstvo in svojo obrezanost na sramnem organu, in Judom, ki se je vključil v Jezusovo občestveno telo in obrezo na srcu, kakor Pavel definira resničnega Juda: »In tisti, ki je po naravi neobrezan, pa izpolnjuje postavo, bo sodil tebe, ki kršiš postavo kljub črki in obrezi. Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga« (Rim 2,27-29). In druga razlika, ki jo mora kristjan zapopasti, je razlika med trenutnim političnim in po svetovnih močeh vzpostavljenim Izraelom, ki v veliki meri prezira celo Staro zavezo, kaj šele, da bi odprl strani Jezusove Nove zaveze – in Izraelom, kakršen je obljubljen po prerokih, njegove meje pa že Abrahamu, in ga danes še ni, saj te prerokbe še niso izpolnjene…
