Ko je v medijih odjeknilo, da bo pater Bogdan Knavs na Sveti Gori daroval mašo »za borce NOB in Janeza Stanovnika« – novica je bila deležna številnih (ne)kritičnih komentarjev – sem na tviterju brez posebnega razmisleka zapisala: »Do dejanj marsikoga sem kritična, maše pa ne bi nikoli nikomur odrekla.«
Za verujočega človeka je bistvo svete maše Kristusova daritev na križu. Če to spregledamo, je pred nami samo še izpraznjen obred, bogat po formi, a brez prave vsebine. Mašo lahko zares doživljamo samo v veri. Priznati je treba, da so tudi med vernimi redki taki, ki se jim to posreči vsakokrat. Če pridemo k maši zgolj iz navade, smo bistveno prikrajšani za globino doživetja. Še toliko manj se dogajanje dotakne človeka, ki je pri maši zgolj zato, da kamere pokažejo njegovo prisotnost. A to še ne pomeni, da je nujno narobe, če se ob posebnih, prazničnih priložnostih, ko želijo pokazati spoštovanje do vernih sodržavljanov, kake maše udeležijo tudi neverujoči predstavniki oblasti. Nasprotno, to kaže na stopnjo demokratične kulture, ki jo je družba dosegla. Etično sporno, če ne kar bogoskrunsko, pa je, če se kdo maše udeleži iz preračunljivosti, koristoljubja ali zaradi nabiranja političnih točk. Resničnih razlogov za obisk svete maše razen Boga in udeleženca ne pozna nihče, zato nihče tudi nima pravice presojati o poštenosti njegovih namenov. A ne glede na to, ali človek stoji pred oltarjem v globoki veri, iz navade, iz spoštovanja sočloveka ali celo zgolj iz preračunljivosti, ne gre pozabiti, da je Kristusova daritev namenjena vsem. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mr 2,17)
Ko skušam v tej luči razmišljati o že omenjeni maši za borce NOB, se mi zdi odločitev predstavnikov zveze borcev, da se je udeležijo, korak v pravo smer. S tem simbolnim dejanjem ZZB NOV nekako, čeprav pozno, prizna, da je velika večina partizanov izhajala iz vernih družin, da so svojo vero večinoma ohranili prav do konca in da so mnogi od njih umirali z molitvijo na ustih. Ko sem zapisala »korak v pravo smer«, sem imela v mislih tudi korake, za katere upam, da še pridejo. Denimo priznanje, da ni bilo prav, ko so bili duhovniki zaželeni v partizanskih enotah le, dokler so borcem v hudih preizkušnjah in celo smrtni nevarnosti zagotavljali duhovno tolažbo. Po zmagi, ki nenadoma ni bila več le zmaga v boju proti okupatorju, temveč zmaga revolucije, pa se je začelo silovito preganjanje ne le duhovnikov, temveč vernih ljudi nasploh. Zdi se, da so politkomisarji v partizanskih enotah prenašali duhovnike s figo v žepu. Če želijo v ZZB NOV resnično preseči zgodovinski razkol, bi morali priznati in obžalovati medvojno spodbujanje lažnega upanja, da bo po osvoboditvi svobodna tudi vera. Predvsem pa bi se morali pokesati za vse hudo, povzročeno veri in vernim ljudem med vojno in po njej.
Ne, ne gre za pomoto. ZZB NOV se ne more sklicevati na to, da v NOB ni šlo za revolucijo.
»ZZB NOV opravlja v naši družbi specifično politično vlogo kot borbena organizacija, ki je zrasla iz NOB in socialistične revolucije in ki je tudi danes nosilka revolucionarnih tradicij,« je leta 1979 v Smereh razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja zapisal Edvard Kardelj. Za prečiščenje zgodovinskega zrnja in plev bo treba še kaj več kot občasno protokolarno slikanje v prvih vrstah cerkvenih klopi, ko se naokrog kar tre predstavnikov medijev, ki sicer radi zamudijo trenutke obujanja spomina na žrtve revolucije. A vendar – čemu bi ne upali proti upanju in verjeli, da je bila tokratna maša na Sveti Gori zametek dobrega in resničnega?
Toliko o dogajanju na protokolarni ravni. Kaj pa osebna doživetja udeležencev pri mašnem obredu? Zlasti tistih v prvih vrstah. Kaj so čutili? Zakaj so prišli? Se jih je dotaknila milost? Vsak ima svojo zgodbo. Najbrž je kdo od njih z vero že zdavnaj »po pameti« razčistil, kdo drug je ob večjih praznikih zašel v kakšno oddaljeno cerkev, kjer ga niso prepoznali, spet tretji morda ni prestopil cerkvenega praga niti ob maši zadušnici za pokojno materjo, kakšen je bil morda celo vnet preganjalec vere … Nekateri od njih morda še naprej vztrajajo pri svoji drži. A če je bil med njimi en sam »cestninar«, ki je sam pri sebi govoril »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk, 18,13), je bil namen dosežen.
Še več, ni ravno krščansko, kadar kdo s kančkom privoščljivosti pripoveduje o kakem zakrknjenem neverniku, ki je šele tik pred smrtjo skrivaj poklical duhovnika in prosil za odvezo. Drža, h kateri smo poklicani – ljubiti svoje sovražnike – je na prvi pogled nezaslišana. A tako je in zaman je vsakršno sprenevedanje. Seveda to ne pomeni, da ne smemo z vso strogostjo obsoditi hudobnih dejanj in zločinskega ravnanja. Zato ponavljam: »Do dejanj marsikoga sem kritična, maše pa ne bi nikoli nikomur odrekla.«
Več: Reporter
