Hudomušna opazka, da ženska, ki čuti potrebo o sebi razlagati, da je dama, prav gotovo ni dama, ima veliko resnih in celo tragičnih vzporednic. Mednje vsekakor sodijo uradna poimenovanja držav. Tiste, ki se v nazivu kitijo s pridevnikom »demokratična«, so skoraj gotovo enopartijske diktature; državljani držav, ki zatrjujejo, da so »ljudske«, so običajno zatirana brezpravna raja. Pravzaprav nas ne bi smelo presenetiti, da je v Sloveniji, kjer je 1. november ne le v koledarju zapisan kot dan spomina na mrtve, temveč je to celo dela prost dan, odnos do pokojnih v resnici skrajno nespoštljiv.
Sprenevedanje se začne že pri poimenovanju. Da se je oblast po koncu druge svetovne vojne zavedala, kako svet je (bil) slovenski duši praznik vseh svetih – to je po krščanskem verovanju praznik vseh, ki so že dosegli svetost, a njihov godovni dan v koledarju ni zapisan na kak drug dan v letu – se kaže prav v odločitvi, da je v Sloveniji to vseskozi dela prost dan. Da pa ne bi izostala revolucionarna prekinitev z versko tradicijo, so »vsi sveti« dobili novo ime »dan mrtvih«. Že s tem se je izgubil osnovni smisel praznika, ki je za kristjane ta, da so »mrtvi obujeni, (kar) je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20. 37-38)
Kristjani so to potvorbo bolj ali manj molče sprejeli. Časi so bili pač taki, da je bil človek lahko vesel, če ga niso zato, ker bi na vse svete na grobu prižgal svečko, označili za klerikalca, kar bi skoraj gotovo pomenilo izgubo kake ugodnosti, zelo verjetno tudi službe, če ne še kaj hujšega. Domet svobode je bil tiste dni pač takšen, da je človek lahko javno prižgal svečko na uradno priznanih grobovih, tam po tihem zmolil očenaš in se skrivaj odpravil k sveti maši v kako oddaljeno cerkev, kjer ga ovaduhi niso poznali. O tem, da slovenska zemlja skriva premnoge zamolčane grobove in številna množična grobišča, seveda ni bilo dovoljeno govoriti.
Generacije otrok in mladih so pravzaprav vedele samo to, da morajo dan pred praznikom v šolo prinesti svečke, ki so jih potem prižgali na bližnjem spomeniku padlim partizanom ali pred grobnico narodnih herojev. In seveda to, da bodo na praznik s sorodniki obiskali kakšno pokopališče. Da je dežela vsepovprek prestreljena s prikritimi grobišči, v katerih ležijo posmrtni ostanki med vojno in po njej pomorjenih, je bila še naprej skrbno varovana skrivnost.
Prav ko so začeli prihajati na dan podatki o številnih zamolčanih grobiščih, raztresenih po naši domovini, se je »dan mrtvih« uradno preimenoval v »dan spomina na mrtve«. Pričakovali bi, da bo to preimenovanje prebudilo speči spomin naroda; da bodo pobitim vrnjena imena in človeško dostojanstvo in bodo končno deležni dostojnega pokopa. Nič od tega se ni zgodilo. V Sloveniji na »naše« in »nenaše« niso razdeljeni samo živi, ampak se tudi mrtvi delijo na pokopane in nepokopane, na tiste z grobom in imenom in one brez imena, katerih kosti ležijo v plastičnih zabojčkih.
Nič ne pomaga, če jih vsako leto na praznik »spomina na mrtve« obišče izbrana delegacija politikov, ki na kraju njihovega skladiščenja položi venec, potem pa odhiti nazaj v vladne ali parlamentarne sobane, kjer vse diši po koalicijski pogodbi, v kateri piše »ne bomo odpirali ideoloških tem«, kar pomeni, da bo vse tako, kot je bilo. Morda bo kje celo postavljen pomnik v spomin na »nesrečni čas in njegove žrtve«, seveda brez omembe krivde in greha, brez resničnega obžalovanja zločinskega ravnanja, ki se ne sme več ponoviti. Živ dokaz, da tega ravnanja kot družba še nismo obsodili, je to, da marsikdo še vedno brez slabe vesti zatrjuje, da »je bilo še premalo pobitih«.
Več lahko preberete v Reporterju.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
