Vztrajali in živeli ste zakon v času odpadništva in družini nenaklonjenih ljudi

Letos sem spremenil svoj sistem verouka. Nič več ocen. Priznam, da se bojim letošnjega leta. Saj je na meni veliko večja odgovornost. Ker ti ocene dajejo varnost, ker so odstotki enoznačni. Sešteješ točke pač.

Žal mi je, da se o Radosti ljubezni ne govori več. Veliko izzivov je izpostavila ta spodbuda. Občutek imam in vesel bom, če me bo varal, a vseeno, da je to še en dokument, kot je bil npr. Pridite in poglejte (PIP). Namesto, da bi pri njih vztrajali in iskali novih poti, ravnamo z njimi: enkrat uporabljeno, zavrženo. Ampak upam, da se motim.

Predzadnja etapa ob sprehodu skozi posinodalno spodbudo je njeno osmo poglavje z naslovom Spremljanje, razločevanje in vključevanje krhkosti. Da, to je tisto poglavje, s tisto opombo, ki je povzročilo toliko debat in nasprotovanj, pa seveda tudi odobravanja. Opomba, ki nalaga odgovornost, ki je nekateri niso sposobni, opomba, o kateri se je preveč pisalo in govorilo po mojem mnenju. Zato grem mimo te opombe.

Že naslov sam: spremljanje, razločevanje in vključevanje pred nas postavi nekaj, česar nismo vajeni. Nalijmo si čistega vina takoj na začetku: še vedno raje kot spremljamo, obsojamo, raje kot razločujemo, obtožujemo in raje kot vključujemo, izključujemo. Ko je moja mami, sicer samohranilka, prišla do nekega notranjega spreobrnjenja in je skušala spet živeti s Cerkvijo, jo v cerkvi niso pričakali odobravajoči obrazi in v pozdrav iztegnjena dlan, pač pa komolci, postrani pogledi, zavijanje z očmi itd. Papež pa citira sinodalno poročilo, da se Cerkev ljubeče »obrača k tistim, ki se na nepopoln način udeležujejo njenega življenja, saj prepoznava, da Božja milost deluje tudi v njihovem življenju, saj jim daje pogum, da delajo dobro, da ljubeče skrbijo drug za drugega, da so v službi občestva, v katerem živijo in delajo.« (AL 291)

Iskrena pastorala

Po pravici povem, da mi papeževe podobe o Cerkvi ne dišijo najbolje. Bolj so mi všeč tiste Cerkvenih očetov in modrih teologov. A po drugi strani je podoba Cerkve kot poljske bolnice (pr. t.) pravzaprav resnična. Da, Cerkev je dolžna in zmožna, da se ukvarja s tistimi primeri, kjer ni vse prav, kjer so navzoči bolečina, trpljenje in nesloga. Ko gledam t. i. »družinske kateheze« na dveh župnijah se kljub podpori tovrstnemu sistemu, ki more imeti večje učinke kot klasičen verouk, sprašujem, ali smo res poljska bolnica, ali smo skupnost samozadostnih, srečnih družinic. Sprašujem se, ne da bi obsojal ali karkoli etiketiral. A iskreno, tam tistih, ki imajo resne težave v zakonu, ni. Tovrstna pastorala ne nagovori tistih, ki jih je polno v evangeliju: iščočih ljudi, trpečih, grešnih, a po drugi strani žejnih Božjega usmiljenja, kot je bila to Samarijanka. »Kajti pastirji so dolžni ne le pospeševati krščanski zakon, ampak tudi pastoralno razločevati življenjske okoliščin mnogih, ki ne živijo več te resničnosti, da bi vstopili v pastoralni pogovor s temi osebami z namenom prepoznati v njihovem življenju prvine, ki bi lahko vodile k večji odprtosti za evangelij zakona v njegovi polnosti. V pastoralnem razločevanju je dobro prepoznati tiste prvine, ki lahko pospešujejo evangelizacijo ter človeško in duhovno rast.« (293)

Pazimo, kako govorimo

Ko se je kolegica poročila pri rosnih dvajsetih, je bilo največkrat postavljeno vprašanje, ali je noseča. Ni prav, če se poročiš mlad, ni prav, če se starejši. Načeloma nikoli ni prav. Toliko cenimo zakrament sv. zakona. Če Branko Cestnik v blogu Duhovnik za jutri, napiše nekakšno eshatološko misel, da bodo duhovniki, potem, ko bodo v nebesih soočeni z velikimi Slomškom, Korošcem, itd., slišali: „Vi ste največji. Vztrajali in delali ste v času odpadništva in zdolgočasenih duš. Vztrajali ste in ohranili luč vere, ko se je zdelo, da je Bog tiho odšel iz naše zelene dežele. Vaša preizkušnja je bila najhujša, ker je bila najbolj zahrbtna.“ (Branko Cestnik blog), potem lahko isto rečemo tudi za naše mlade in starejše zakonce. »Vi ste največji. Vztrajali  in živeli ste zakon v času odpadništva in družini nenaklonjenih ljudi. Vztrajali ste in ohranili luč vere, ko se je zdelo, da je Bog tiho odšel iz naših odnosov. Vaša preizkušnja je bila najhujša, ker je bila najbolj zahrbtna.« In, da je res najbolj zahrbtna, kaže število tistih, ki jim to ne uspe. Zaradi krhkosti. In tudi ta krhkost je del Cerkve. Zato pazimo, kako govorimo tudi o teh: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija!« (AL 297)

Enoznačen pogled

Letos sem spremenil svoj sistem verouka. Nič več ocen. Priznam, da se bojim letošnjega leta. Saj je na meni veliko večja odgovornost. Ker ti ocene dajejo varnost, ker so odstotki enoznačni. Sešteješ točke pač. Letos tega ne bo, pač pa bi rad spremljal, razločeval in seveda tudi vključeval. In na nek način razumem vsakega, ki se boji sprejemati tiste, »nepopolne primere«. A Božji pogled ni enoznačen pogled. In Božjega pogleda smo se dolžni učiti. Četudi je pogled usmiljenja v luči pravičnosti težji. Papež in sinoda zapišeta, da je naloga Cerkve »da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki naj skozi srce doseže razum vsakega človeka. Kristusova nevesta sprejema držo Božjega Sina, ki gre naproti vsem in nikogar ne izključuje. Zelo dobro ve, da se Jezus predstavlja kot pastir stotih ovac in ne devetindevetdesetih. Vse hoče imeti. Zaradi te zavesti bo mogoče, da vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami.« (AL 309) Učimo se balzamiranja.

Ob skorajšnjem koncu

Žal mi je, da se o Radosti ljubezni ne govori več. Veliko izzivov je izpostavila ta spodbuda. Občutek imam in vesel bom, če me bo varal, a vseeno, da je to še en dokument, kot je bil npr. Pridite in poglejte (PIP). Namesto, da bi pri njih vztrajali in iskali novih poti, ravnamo z njimi: enkrat uporabljeno, zavrženo. Ampak upam, da se motim. Se pa da tudi o tistem osmem poglavju, s tisto opombo, govoriti na drugačen način.