Vzhodni kristjani, apostoli, civilizatorji, danes begunci

dr. Sara Bevc Jonan in dr. Drago K. Ocvirk

Zadnje srečanje v letu 2018 so v tržaškem Društvu slovenskih izobražencev namenili zelo zanimivi temi in povabili dva izredna gosta. Gre za dr. Saro Bevc Jonan, Irančanko, pripadnico kaldejcev, verske katoliške manjšine v Iranu, begunko, ki že 16 let živi v Sloveniji, in za teologa dr. Draga Ocvirka. Dr. Sara Bevc Jonan je bila osrednja gostja večera, dr. Ocvirka, specialista za vprašanja Bližnjega vzhoda, pa so organizatorji povabili, da bi poslušalci bolje razumeli njeno osebno zgodbo in zanimive korenine.

Svojemu predavanju je dr. Ocvirk dal naslov Vzhodni kristjani, apostoli, civilizatorji in begunci. Povod za poglobitev te teme je bil tudi izid knjige Vzhodni kristjani, beg in izgon iz bližnjega vzhoda  nemškega duhovnika Andreasa Knappa, ki je pred kratkim izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. (Avtor je kaldejce in njihovo situacijo spoznal prav med begunci v Nemčiji, kjer deluje.)

V pičle pol ure je dr. Ocvirk prisotnim učinkovito s sliko in besedo prikazal zgodovinski oris kristjanov na Vzhodu, od Kristusove dobe dalje. Navedel je ogromno (za večino novih ali vsaj delno novih) podatkov o duhovno izredno bogati in obenem tragični zgodovini kristjanov, posebej kaldejcev, ki živijo na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Govornik je poudaril, da jih želi imenovati prav “kristjani vzhoda”, saj že 2000 let ustvarjamo zmedo s pojmi, kot je npr. Vzhodnorimsko cesarstvo, in z govorjenjem o vzhodni liturgiji; pri tem pa mislimo le na vzhod Evrope, vse naše znanje o ostalih kristjanih vzhoda pa se s tem konča.

Žal se ne menimo za prisotnost teh za vse človeštvo dragocenih “vzhodnih kristjanov”, in ker ne vemo ničesar o njih, ne reagiramo primerno ob strahotnih genocidih, ki se še vedno izvajajo nad njimi, nad našimi brati katoličani oz. kristjani.

Najprej je dr. Ocvirk moral pojasniti, da gre za kristjane, ki živijo v državah Bližnjega vzhoda že več kot 2000 let. Kot je razvidno iz evangelija, so bile zadnje besede, ki jih je pred svojim odhodom Jezus naročil apostolom, naj bodo njegove “priče do skrajnih mej sveta” (Apd 1,8).

Zemljevid takratnega sveta lahko imenujemo “triperesna deteljica”: 1. na t. i. Zahod je šlo pet apostolov; 2. druga skupina se je podala v severno Afriko (Egipt, Namibijo, Etiopijo, do Libije); v 3. smer pa je šla večina apostolov: njihovo jedro je odšlo v Azijo, saj je po besedah predavatelja tu naravno zaledje Palestine (tudi po številu kilometrov so Jeruzalemu ti kraji najbližji!). Zanimivo je bilo izvedeti, da so bile izhodiščne točke evangelizacije za apostole naselbine, v katerih so že dolgo živeli iz svoje domovine pregnani Judje.

Že v 8. stol. pr. Kr. se namreč prične judovska diaspora s t. i. “asirskim suženjstvom”. Večina Judov je že v Jezusovih časih živela zunaj Palestine in bila razpršena po diaspori, npr. tudi v Egiptu, v maloazijskih območjih (tam je deloval sv. Pavel, a z Judi ni govoril v aramejščini, pač pa v koine’, to je v grščini). Apostoli so najprej nagovorili prav Jude v diaspori. Za določeno obdobje je bila kristjanom zgodovina naklonjena, takrat so doživeli pravi razcvet. Gre za duhovno izredno bogato prisotnost kristjanov, ki so prenesli tudi grško kulturo in civilizacijo tamkajšnjim ljudstvom.

Predavatelj je poudaril t. i. “štiri stebre” kristjanov na Vzhodu: prvega predsta-vlja bogata liturgija kaldejcev: slikovita, glasna razlaga Sv. pisma; gre za izredno zvočno bogastvo; branje svetih tekstov je izredno privlačno za uho in razum. 2. steber je meništvo, ki razvija teologijo, mistiko in askezo in je izjemnega tudi zgodovinskega in kulturnega pomena. Zanimivo je npr. vedeti, da so asketi, sirski menihi, na stebru in da so k njim prihajale velikanske množice; ali to, da so poleg “puščavskih očetov” imeli tudi “puščavske matere”.

Izrednega pomena so bili samostani, saj so bili središče verskega, kulturnega in narodnega življenja kristjanov. Bilo jih je ogromno število (veliko so jih porušili). Tu so prevajali dragocena kulturna, filozofska in teološka dela (npr. duhovnik Sergij leta 630 napiše sirski komentar Aristotelovega Organona). Na abasidskem dvoru so želeli širiti svojo kulturo in razgled in so k sebi poklicali prav menihe, ki so jim v arabščino prevajali grške avtorje. Posebnega pomena sta dve veliki kulturni središči: šola Edesa v Mali Aziji in Isibisa v Mezopotamiji. Tu so iz grščine prevedli literaturo iz medicine, astronomije, logično-metafizično izročilo itd. Tudi v “hiši modrosti” v Bagdadu so kristjani prevajali iz sirščine v arabščino. Njihov izjemni pomen je bil torej tudi v tem, da so bili prenašalci kulture: grške filozofije niso prinesli v Evropo Arabci, kot se zmotno celo učimo v šolah, temveč sirski kristjani (na Zahodu smo jih iz površnosti imenovali Arabce, ker so spadali v arabsko cesarstvo, tako kot so npr. Slovence imenovali “Avstrijce”, ker so prihajali iz avstrijskega cesarstva). Prinesli so celo to, kar imenujemo “arabske številke” (sistem indijskih števil). Slavna akademija v Isibisu je bila navdih za Kasjodorja, ki je na Vzhodu začel ustanavljati samostanske šole.

Četrti steber se nanaša na misijonsko dejavnost: sirski kristjani so kot misijonarji oznanjali vero po “svileni poti” vse do Pekinga in tam ustanovili vrsto krščanskih skupnosti. V 7. stoletju so v kitajščino prevedli prvo krščansko literaturo. To pozitivno obdobje traja le tri stoletja, nato pa njihovo delo uničijo, saj jih je doletela ista usoda kot budistične samostane: vse so nacionalizirali in jih pregnali.

Razcvet so v vzhodnih državah doživeli kristjani predvsem v dveh zgodovinskih obdobjih: v času sumitsko-perzijskega cesarstva (od 224 do 651), ko so lahko delovali, čeprav so že bili deležni tudi preganjanj, vendar so preživeli perzijsko cesarstvo, ki je propadlo.

Uspešni obdobji sta bili v času Abasidov (od 750 do 1258) in v času vladanja Mongolov. Abasidi so se hoteli nasloniti na krščanske šole iz Edesa in v Isibisu; pax Mongolica pa je omogočala, da so misijonarji imeli odprto t. i. “svilno pot” do Pekinga. Na teh področjih so govorili aramejsko; tu so širili sirsko in asirsko krščanstvo, kaldejsko in babilonsko.

14. stoletje pa, ko je zavladal zloglasni Timur Lenk turško-mongolskega rodu, je bilo za kristjane prelomno. Ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in centralni Aziji je sprejel muslimansko vero in njegov “motto” je postal: “svoj meč umivam v krvi nevernikov”. Z nasiljem mu je uspelo uničiti in spraviti na kolena cvetoče krščanstvo vzhodnih držav.

Kljub temu da je bilo krščanstvo na Vzhodu prinašalec kulture, modernizator arabskega sveta, ni bilo nikoli del državne, uradne Cerkve, zato so bili njegovi pripadniki prepuščeni dobri in slabi volji vladarjev. Njihov veliki sovražnik je bilo tudi Otomansko cesarstvo, v katerem niso bili strašnega preganjanja in genocida deležni le Armenci (o katerih se končno v zadnjih letih ve nekaj več), ampak tudi kaldejci in drugi kristjani (grozljivi pokol 1. 1933). Turško prebivalstvo je kristjane skušalo iztrebiti tudi s pomočjo Kurdov in muslimanskih Arabcev. žal so v zadnjih desetletjih kristjani postali tarča še džihada: zaslepljenim z džihadom so dovoljena sovraštvo, pobijanje, križanje, obglavljanje, posiljevanje in pobijanje otrok.

Osrednja gostja večera, dr. Sara Bevc Jonan, je kot primer preganjanja kristjanov prikazala svojo osebno zgodbo oz. zgodbo svoje družine. Do pred kratkim je v Sloveniji malokdo vedel zanjo, dokler ni nastopila v znani televizijski oddaji in v intervjuju z Jožetom Možino vzbudila pozornost in zanimanje vse Slovenije. Tako je v kratkem času postala slavna osebnost. V nastopu v Društvu slovenskih izobražencev pa sploh ni nastopila kot kaka zvezda, pač pa skromno, zadržano, s stvarnim pričevanjem o dejstvih, ki so zaznamovala njeno življenje.

Gospa Sara je skupaj z družino živela na severu Iraka in pripada kaldejski veri. Do leta 2003 je bilo v Iraku milijon in pol kaldejcev. Bili so spoštovani in so veljali za zveste državljane z nadpovprečno izobrazbo. Po zadnji vojni pa so v Iraku doživeli pravo kalvarijo, saj so nanje začeli gledati kot na sovražnike. Njihova verska pripadnost je bila za iraško oblast in tudi večino prebivalstva preveč sorodna “zahodnjaškemu” mišljenju, imeli so jih za pripadnike zasovražene Amerike in Evrope. Začeli so jih zatirati ter jih dobesedno podili iz države. Kristjani so razne škofe zaprosili za azil, saj jim je doma v Iraku preostajala le smrt. Ogromno kristjanov je odšlo iz Iraka, tako da jih je od prejšnjega milijona in pol ostalo le še od 150 do 200 tisoč. Tudi ga. Sara se je z družino odločila za beg iz Iraka – še posebno, ko je kot inženirka in asistentka na univerzi doživela pritiske, da bi delala za vojaški program Sadama Husseina. Tega ni mogla sprejeti, zato je sklenila, da bo s starši odšla. Skrivaj so postopoma prodajali svoje imetje, da ne bi oblastniki odkrili njihovega namena.

Posrečilo pa se jim je z letalom dospeti le do Istambula, potem pa so naleteli na mafijo, ki je zahtevala dodatno plačilo za prehod v Nemčijo, kamor so prvotno želeli, saj tam živijo njihovi sorodniki. Tja pa niso nikoli prišli. Zadržali so jih na Kosovu, potem so jih poslali v Slovenijo, češ da bodo preko Italije lahko šli v Nemčijo. Zvijačno so jih pustili v bližini Nove Gorice, ko pa so brez dokumentov prešli v Italijo, so jih le poslali nazaj v Slovenijo. Tako so se utrujeni in izčrpani kar odločili, da dokončno ostanejo tam na varnem. To se je zgodilo pred šestnajstimi leti.

Danes je Sara integrirana Slovenka: govori skoraj odlično slovenščino; poročena je s Slovencem, ima družino, državljanstvo in službo. V Sloveniji je dobila dom. Za kristjane v njeni domovini, za njene sorodnike, pa je katastrofalna ustanovitev Isisa: uničili so krščansko dediščino, literaturo, cerkve. V enem dnevu so morali izbrati med smrtjo in sprejetjem islama. Kdor je le mogel, se je izselil v razne tuje države.

Objavljeno 10. januarja 2019 v tedniku Novi Glas, stran 10.