Pred desetletji sem gledal legendarni film Planet opic (Planet of the apes) s Charltonom Hestonom v glavni vlogi. V katastrofičnem futurističnem filmu se glavni junak ob koncu filma zave, da je pravzaprav doma.
Po desetletjih je tudi mene popeljala pot v Veliko jabolko. Realnost pa je pravzaprav tragična. Predmestja mesta so polna razpadajočih tovarn, ceste so nevzdrževane in nikjer ni niti sledu o česarkoli novem. Država je še vedno socialna. Vsepovsod je polno zaposlenih z dna socialne lestvice, ki stalno nekaj usmerjajo, preverjajo in opravljajo nekaka pomožna dela od katerih pravzaprav ni nobene resne koristi. Primestna železnica je pločevinast zaboj, ki spominja na naše Gomulke, podzemna železnica pa aluminijasta kanta. Vsepovsod je polno ljudi, ki prihajajo iz vsega sveta. Domorodnih prebivalcev mesta pa kot da ne bi bilo. Vsi gazijo drug čez drugega. Po vseh pločnikih najdemo nekakšne stojnice, ki prodajajo “junk hrano”, berače, ki zasedajo svoj kos pločnika, pa tudi osebe, ki bi že na prvi pogled potrebovali vsaj duhovnega svetovalca in prijatelja, če že ne kaj resnejšega. Po ulicah neznosna gneča in kupi smeti. Iz vsega tega pa rastejo nebotičniki finančnih centrov, ki obvladujejo globalizirani svet.
Podoba me je pretresla: je mesto podoba sveta, ki prihaja?
