Od 8. do 15. oktobra t. l. je bilo v organizaciji Komisariata za Sveto deželo in turistične agencije Oskar potovanje v Turčijo oziroma romanje po poteh apostola Pavla. Petindvajset romarjev sta vzorno in v veliko zadovoljstvo vseh udeležencev vodila frančiškanski pater Peter Lavrih in turistična vodnica Simona Vabšek. Članek ne bo potopis ampak zgolj niz utrinkov s poti.
Spoznavali smo le del Male Azije, ogromne in zelo zanimive dežele, njene raznolike pokrajine od rodovitnih ravnin ob rekah Oront in Seyhan do puste Kapadokije, od antičnih arheoloških parkov do neverjetnih podzemnih mest. Kako pestra in zamotana je zgodovina tega podkontinenta: od antike in apostolskih časov preko Grkov oziroma Bizantincev in nato Osmanov do sodobne Turčije. Ob svojem času so se v Mali Aziji počutili doma tudi Perzijci in Egipčani. Osvajalske in tako imenovane osvobodilne vojne, preseljevanje narodov, genocidi, pogosti katastrofalni potresi, vse to se je ponavljalo iz stoletja v stoletje.
Romanje
Rdeča nit romanja so bili kraji, kjer je sejal seme krščanstva apostol Pavel, kjer sta delovala apostola Peter in Janez, kjer so krščanski duhovni svet poglabljali veliki teologi iz četrtega stoletja sv. Gregor iz Nise, njegov brat sv. Bazilij Veliki, njegova sestra sv. Makrina in sv. Gregor iz Nazianza. Imeli smo privilegij, da nam je o slednjih pripovedoval in skušal približati njihov pomen za sodobno duhovnost naš sopotnik Gorazd Kocijančič, filozof in prevajalec iz stare grščine.
Vsak dan smo imeli mašo na zgodovinsko izpričanih krajih, med drugim tudi v prvi krščanski cerkvi, votlini sv. Petra nad Antiohijo in v zgodnje-bizantinski cerkvici, izdolbeni v vulkanski kamnini v vasi Cavusin. Obiskali smo Tarz, rojstni kraj apostola Pavla, med razvalinami Hierapolisa pa grob apostola Filipa. Konya nekdanja prestolnica in muslimansko romarsko središče nas je presenetila z urejenostjo in nezgrešljivim perzijskim vplivom.
Posebna pozornost je bila posvečena Efezu, velikemu antičnemu mestu, kjer je potekal leta 431 koncil, na katerem so Marijo proglasili za Božjo mater (Bogorodico). Na robu tega mesta je živela Marija s »posinovljencem« Janezom Evangelistom. Na Marijo spominjajo ruševine bazilike, prizorišča koncila in Marijina hišica, zgrajena na temeljih antične zgradbe. V naše romanje je bila vključena slovesna maša v gozdiču ob Marijini hišici. S to mašo se je sklenil simpozij ob dvestoletnici smrti nemške redovnice Ane Katarine Emerik, ki naj bi priklenjena na bolniško posteljo imela videnje o tem, kje da je Marija bivala z apostolom Janezom. Ob nunciju je s številnimi duhovniki somaševal tudi slovenski minorit, izmirski nadškof, Martin Kmetec. Ta nas je na predzadnji dan romanja povabil v Izmir v stolnico Janeza Evangelista, kjer ima svoj nadškofijski sedež. Z njim sta somaševala p. Lavrih in p. Benedikt, ki je tudi romal z nami. Po maši smo pokramljali z nadškofom, ki nam je vzbudil veliko spoštovanje s svojo priljudnostjo in skromnostjo. Na srečanju je bila tudi slikarka in restavratorka ga. Miro Ličen Krmpotić, zanimiva sogovornica, ki trenutno z ekipo strokovnjakov rešuje v potresu močno poškodovano cerkev sv. Polikarpa.
Pogled iz Turčije v domovino
»O domovina, ti si kakor zdravje,« je zavzdihnil in zapisal Ivan Cankar. Dandanes se kritično oko Slovenca z njim težko strinja. Zakaj? Zato, ker je v naši domovini in družbi toliko stvari, ki kažejo na to, da je Slovenija zbolela. Potrebno je iti za nekaj dni v tujino in primerjati tuj življenjski utrip z našim domačim. Zaradi neprimerljive velikosti in številnih drugih okoliščin je Slovenijo težko primerjati Turčijo – pa vendar Turki ponosno postavljajo ogledalo pred nas kakor tudi pred bolno Evropsko unijo.
Mar še pomnimo pogojevanje Bruslja za vstop Turčije v EU? Iz te moke ni bilo in ne bo kruha. Turčija gre svojo pot kot pomembna svetovna geopolitična igralka. Nekateri Evropejci so se pred leti zelo bali muslimanske Turčije kot največje države v EU. In kaj se dogaja danes tako zagovornikom kot nasprotnikom članstva Turčije v EU? Turčija postaja vse močnejša, EU pa vse šibkejša in hkrati vse bolj muslimanska.
V Turčiji v novih stanovanjskih naseljih vedno zgradijo tudi džamijo. Ogromna džamija stoji tudi pri novem istanbulskem letališču, stičišču celin. Slovenskim urbanistom in investitorjem ne pade na pamet, da bi v novih stanovanjskih naseljih gradili, ali pa vsaj predvideli lokacije za cerkve. Se bomo kar sprijaznili s tem, da so še tiste cerkve, ki jih imamo, iz dneva v dan bilj prazne?
Odnos do palestinskih teroristov
V večinsko muslimanski Turčiji popotnik zaman išče palestinske zastave. Do Palestincev in njihove teroristične falange so Turki, čeprav bratje v sunitski veji islama, brezbrižni. Kaj pa Slovenija? Celo nad vhodom v vladne prostore plapola palestinska zastava, bolna oblast je priznala »nedržavo« Palestino in predsednik vlade je razgrajal in sramotil domovino v OZN. Množice nahujskanih demonstrantov na zahodni polobli, ki ne poznajo zavozlane zgodovine Jutrovega, hote ali nehote podpirajo peklenski načrt, v katerem igra vodilno vlogo Iran: »od reke do morja«.
Promet na cestah in pešpoteh
Turčija ima 85 milijonov prebivalcev in številna milijonska mesta. Od teh smo obiskali Istanbul (18 milijonov), Izmir (5), Adana (3), Konya (2) V nobenem od milijonskih mest, da ne govorimo o manjših krajih, ni bilo prometih zastojev, kakršne doživljamo vsak dan v Ljubljani. Promet je gost in teče gladko tako v mestih kot tudi v mreži avtocest, ki povezujejo kraje te ogromne države. Prevozili smo stotnije kilometrov in nismo naleteli na eno samo prometno nesrečo, poudarjam, niti na eno.
Na pešpoteh se ne da spregledati potepuških psov. Prijazni in prav nič vsiljivi psi se tu pa tam brezbrižno potikajo po mestih. So čipirani in na očeh komunalno-veterinarske službe. V Turčiji kot tudi v drugih muslimanskih državah psi niso počlovečeni, zato je prava redkost srečati človeka ki bi sprehajal psa. Prav noben od turških štirinožcev nima ponosnega lastnika, zagovornika na dveh nogah, ki bi zagotavljal, češ da njegova razvajena zverina ali igrača ni nevarna in ne bo nič naredila. Slovenski plastični kirurgi o tem, kako da človekov najzvestejši prijatelj nič ne naredi, poznajo srhljive zgodbe. Romarji smo se po tednu dni iz človeške vrnili v pasjo civilizacijo, v Evropo namreč. In na slovenske ceste, kjer sleherni dan teče kri.
Podobnost Turčije in Slovenije
Namen tega zapisa ni idealiziranje življenja v Turčiji, ki sem ga v nekaj dneh le bežno spoznaval. Zato bom za konec razmišljanja izpostavil dve zadevi, kjer sta si Slovenija in Turčija podobni. Prva je obnova po naravnih katastrofah, potresu v mestu Antakya (Sirska Antiohija) februarja 2023 in povodnji v Sloveniji avgusta 2023. Popotnik sicer lahko zazna trud pri gradnji novih stanovanjskih zgradb, hkrati pa sočustvuje s prebivalci, ki še vedno životarijo v obsežnih kontejnerskih naseljih. Podobno se godi Slovencem, ki so jih prizadele poplav avgusta 2023. Gradnja novih hiš je za naše oblastnike drugorazredna tema – prvorazredni sta Palestina in zeleni prehod.
Še ena podobnost je. Turki so v stotih letih naredili iz številnih pravoslavnih grških mest povsem turška, islamska, da niti ne govorimo o genocidu nad krščanskimi Armenci. Ne pozabimo, kaj se je dogajalo pri nas od leta 1941 in se še dogaja do danes? Katoliška dežela se spreminja v novopogansko in mohamedansko. Intelektualno obubožanemu narodu, ki je brezbrižen do svojih korenin in je povsem zadovoljen s trenutnim plesom potrošništva, v nedogled vlada klika (post)revolucionarjev.
Molimo za ohranitev in poglobitev vere v našem narodu.