Morda bo začetek te kolumne nekoliko nenavaden, a vendarle. Začenjam ga najprej z vprašanjem: ali verjamete v vstajenje od mrtvih? Že pred leti sem namreč zasledil podatek, da vsak drugi udeleženec velikonočne maše sploh ne verjame v vstajenje od mrtvih oz. je prepričan, da je s smrtjo vsega konec. A pri tem obstaja tudi olajševalna okoliščina: tako ali tako tedaj pride k maši precej takih, ki jih sicer nikoli ne vidimo pri maši in v praksi pravzaprav niso več katoličani. Toda tudi med rednimi »nedeljniki« bi verjetno našli kar precej takšnih, ki se jim »vstajenje od mrtvih« zdi kot nekakšen lažen privid in zato pogosto ostajajo podobni saducejem v Jezusovem času. Saduceji so bili namreč tisti, ki so trdili, da vstajenje od mrtvih ne obstaja, tej smeri je pripadal tudi véliki duhovnik (Jožef) Kajfa, verjetno najbolj negativna oseba iz pripovedi o Jezusovem trpljenju. A izrek, s katerim se je Kajfa sploh lotil najbolj podlega pravno utemeljenega boja v človeški zgodovini, je pravzaprav preroški: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Kar se je tudi zgodilo – Jezus je šel na križ in umrl za vse ljudi. In je smrt tudi premagal z zmagoslavnim vstajenjem.
Prav to je tudi glavno sporočilo velikonočnega praznika. Zlo in smrt v našem življenju nimata več zadnje besede. Stiske, ki jih doživljamo v življenju, prav zaradi Jezusovega vstajenja in Svetega Duha, ki ga je poslal, (lahko) postanejo blagoslov in ne več prekletstvo, seveda če v tej skrivnostni izmenjavi tudi sami sodelujemo. Odrešenost ne pomeni zgolj tega, da smo kljub svoji grešnosti sprejeti v nebeško kraljestvo po naši zemeljski smrti, pač pa tudi svobodo, da lahko v tem življenju živimo v obilnem blagoslovu. Zato bistvo velike noči ni v tem, da na mizo postavimo šunko, potico in pisanice, pač pa v naši vsakodnevni drži, kjer središčno mesto pripada Bogu. Tudi v svojem življenju sem okusil to razliko – pred kakšnim desetletjem sem razmišljal predvsem o tem, da sem s svojim melanholičnim značajem obsojen na življenje, polno depresije, češ Bog me želi imeti takšnega. Kakšna laž je bila to! In tudi danes lahko z zaskrbljenostjo opazujem ljudi, ki sicer zahajajo v cerkve in kapele, vendar se iz njih vrnejo nespremenjeni, še naprej zvezani in obteženi. Beseda pričevanja o moči Božje besede, molitve in zakramentov (še) ni prišla do njih. Mnogi se temu celo upirajo in ostajajo podobni tistim, ki so Jezusa v času njegovega javnega delovanja zavrgli. Velikonočni praznik torej ni zgolj en dan v letu, pač pa milost, ki bi nas morala držati pokonci vsak trenutek. Ni samo neko praznovanje množic, pač pa stvar globokega intimnega odnosa z Bogom, ki osvobaja, vstopa v našo konkretno situacijo in čudežno razrešuje primere, ki so v naših očeh brezupni.
Ob tem ne morem tudi mimo dogajanja v naši državi, ki marsikoga hromi in peha v brezup. A vendarle prihajajo tudi znamenja upanja. Sam sem to doživel v tem tednu, ko sem se udeležil premiernega prikazovanja filma Maska demokracije, ki bi moral biti najprej predvajan na Planet TV, vendar je bil umaknjen v »bunker«. Ko sem si film ogledal, mi je bilo takoj jasno, zakaj. Prvič, film je bil večinoma posnet v angleščini, torej namenjen ne samo slovenskemu, pač pa globalnemu trgu, vsebina pa je bila takšna, da je razgaljala drobovje slovenske tranzicije, čeprav bi si sam želel, da bi film trajal še precej dlje kot zgolj 50 minut in bi morda razkril tudi povezave med »strici« ter bankami, ki so pomagale financirati projekte, ki so dejansko ustavljali tranzicijo ter omogočali nadaljevanje oblasti t. i. globoke države (gre za izraz, ki sicer prihaja iz Turčije). S tem bi gledalci zagotovo dobili še boljši vpogled v drobovje slovenske nedokončane tranzicije. A film že takšen, kot je, je dovolj velik razlog, da smo lahko dočakali novo protiofenzivo in poskuse diskreditacije. Bržkone so se botri nedokončane tranzicije očitno spoznali, da tudi druga, torej demokratična stran le ni tako moralno na tleh in nesposobna. Zato so samo po dveh dneh znova »usekali« tudi po ameriškem veleposlaniku Josephu A. Mussomeliju. Kar je po svoje tudi dobro, saj se je jasno pokazalo, da nosilcem sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil v resnici ni do sprave. Ali pa če si spravo predstavljajo tako, da bi zgolj potrdili takšno »zgodovino«, kot so jo sami pisali zadnjih sedemdeset let. Odzivi na nedavno komemoracijo v Grahovem to potrjujejo. Povedano drugače: že pred časom so sneli masko in niti ne skrivajo več, da jih tudi demokracija ne zanima. Mesijanski »demokratični socializem«, ki nam ga ponujajo, je dejansko le še eden v seriji poskusov, da bi kolo zgodovine zasukali nazaj. Horuk v stare čase!
Tudi odločitev ustavnega sodišča, da negira samovoljo vladne koalicije, je lahko veliko znamenje upanja za očiščenje demokracije. A ljudje smo pač takšni, da se streznimo in spreobrnemo šele tedaj, ko se znajdemo na dnu. Verjetno bomo morali zato še nekaj časa počakati z »vstalo Slovenijo«. A če bomo znali sodelovati z milostjo (darovi Svetega Duha) in prepoznati znamenja časov, se lahko očiščenje zgodi že v bližnji prihodnosti. Naj nas ob tem spremljajo tudi spodbude prerokov: »Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami!« (Ag 2,4) Tudi Slovenija bo rešena…