Vsakega prvega novembra je v Sloveniji sicer državni praznik Dan mrtvih, Cerkev in z njo vsi verujoči pa po cerkvenem bogoslužnem koledarju praznujejo nekaj povsem drugega; praznik vseh svetnikov. To ni dan žalovanja in turobnosti ampak dan veselja, praznik vseh tistih ljudi, ki so živeli posvečeno življenje pa s strani Cerkve niso bili razglašeni (kanonizirani) za svetnike. Ker pojem »praznik svetnikov« po zmagoviti komunistični revoluciji ni bil kompatibilen z novo socialistično stvarnostjo, so prazniku preprosto spremenili ime, da je bil “volk sit in koza cela”! Tako s spominom na mrtve ni nič narobe, niti za verne, še manj za ateiste. Zaplete se lahko šele glede verovanja v posmrtno življenje, ki je naš eshaton! Verujoči so namreč s pomočjo vere prepričani, da se s smrtjo naše življenja ne konča, ampak se spremeni samo način našega bivanja.
Zanimivo je, da evangeličani (prim. Leto svetnikov št. 4, Ljubljana, 1973, str. 229) in ne toliko katoličani, kot bi pričakovali, vedno bolj izpostavljajo prepoznavnost svetnikov v zgodovini odrešenja, kot antipod moderne bleščeče človeške bede. Po njihovem, svetniki predstavljajo vdor večnega v dogajanje časa! Protestantski redovniki v francoskem Taizeju pa o svetnikih menijo, da moč za molitev črpajo ravno iz občestva svetih, ko pa gledajo tiste, ki ljubijo Kristusa v tem ali onem življenju, doživijo Boga in ga zato morejo močneje ljubiti. Po vsem tem se mi zdi, da je »Dan mrtvih« praznik brez notranje vsebine in duhovnosti, praznik »sveč in cvetja« s katerimi okrasimo (vsaj enkrat na leto) grobove naših pokojnikov. Hkrati pa lahko ta uradni praznik »Dan mrtvih« spremenimo v praznik »Dan živih«, če bomo ta dan nekomu podarili nasmeh.
Foto: Wikipedia
