Zgodovinske in manj zgodovinske osebnosti …
V Svetem pismu obstajajo osebnosti, ki jim lahko brez težav pripišemo zgodovinskost. Odtisi njihovih stopal so dobro vidni in znanstveni psi “vohljači” jih brez težav izsledijo. Sveto pismo pa s svojo raznolikostjo pred nas postavlja tudi zgodovinske osebe, za katere se zdi, kot da težnostni zakoni gravitacije zgodovine ne bi bili veljavni. Ali povedano drugače, Sveto pismo predvsem v prvih poglavjih postavlja zgodovinske osebe, za katere ni mogoče zlahka govoriti o zgodovinskosti. S tem ciljam predvsem na nekatere osebnosti z začetka prazgodovine izvoljenega ljudstva, Adama in Evo, Kajna in Abela, Noeta … Torej, postavljajo se vprašanja: ali je Evina roka res odtrgala prepovedan sad, ali je zemlja odprla svoja usta in sprejela kri bratomora, ali je bila Noetova barka v resnici dolga tristo komolcev?
Prazgodovina izvoljenega ljudstva
Sveto pismo nas v prvih enajstih poglavjih Prve Mojzesove knjige seznanja s t. i. prazgodovino izraelskega ljudstva. Za ta poglavja je značilno, da v njih svetopisemski avtor popisuje prazgodovino tako, da jo postopoma privede (zreducira) do očakov izraelskega naroda. Za poglavja je tudi značilno, da so predvsem plod globokega teološkega razmišljanja v luči dogodkov na Sinaju in da so pripeta na širše zgodovinsko, zemljepisno in mitološko “bazo” Bližnjega vzhoda, iz katerih je svetopisemski avtor izhajal in zajemal.
Za primer lahko vzamemo, denimo, vesoljni potop, ki je eden najstarejših mitov (ki ga zasledimo že v sumersko‑akadski književnosti). Kraj nastanka pripovedi o veliki povodnji najbrž smemo brez posebnih zadržkov iskati v zgodovinski Mezopotamiji, medrečju, ki je s svojimi obilnimi količinami vode poskrbelo za sporadične poplave, ki so bile za lokalno prebivalstvo ‒ ki ni imelo prav širokega zemljepisnega obzorja ‒ vesoljnega značaja. Tudi svetopisemski avtor je pripoved o veliki povodnji (narativno gledano) popisal po vzoru starejših vzorcev ‒ najbolj znan je tisti iz Epa o Gilgamešu. A s to bistveno razliko, da je bila pripoved o Noetu spisana, prepisana ali urejena z drugimi teološkimi predpostavkami, ki so v procesu oblikovanja besedila bile bistvene za obliko, in še bolj za vsebino, kot jo poznamo danes.
Materija, s katero navdihnjeni avtor popisuje prazgodovino izvoljenega ljudstva, ni tako izvirna, če imamo v mislih takrat že obstoječe in prisotne starejše mite okoliških kultur, po katerih se je avtor nedvomno zgledoval. Izvirnost svetopisemske različice je izenačena z načinom razumevanja in interpretacije omenjene materije. V Svetem pismu namreč ne beremo »copy-paste« različic, saj biblična verzija odseva veliko pomembnih svojskosti – daleč najpomembnejša je pač tista o obstoju enega samega Boga. Za razliko od bogov ostalih različic mita o vesoljnem potopu je Noetov Bog tisti, ki nastali kaos vodovja, kakor pravodovja pri stvarjenju, z nevprašljivo avtoriteto obvlada in mu odkaže svoje mesto.
Bolj kot forma je pomembna vsebina
Na mestu je vprašanje, ali osebe, ki nastopajo v prvih enajstih poglavjih Prve Mojzesove knjige, odsevajo resnične zgodovinske osebnosti? Odgovor zagotovo ni preprost. Ne za vernika, in prav tako ne za znanstvenika. Ni se namreč mogoče zlahka posloviti od predstav, ki nas spremljajo vse od zibelke naprej, prav tako pa teh predstav znanstveno ni mogoče zlahka ovreči.
Glede na predstavljeno lahko vseeno zapišemo, da gre pri pripovedih, v katerih omenjene osebnosti nastopajo, za mite, ki ne pripovedujejo najprej tega, kar naj bi bilo nekoč in danes več ni ‒ seveda tega ne izključujejo ‒ temveč govorijo o tem, kar se ni nikoli zgodilo, a od nekdaj obstaja. Ne gre za zgodovinski popis takratnega dogajanja, temveč je mit najprej popis neke zgodovinske izkušnje na način, da lahko v Adamovi in Evini, Kajnovi in Abelovi ter Noetovi zgodbi postane razvidno (še danes!), kaj pomeni prekršitev Božje zapovedi za človeško eksistenco, kaj uboj in nepravičnost za obstoj civilizacije …
Čeprav mit ni kronološko beleženje dejstev, ima v nekaterih pogledih večjo vrednost kot zgodovina. Odkriva namreč dušo ljudstva, njihovo teološko-instinktivno izbiro karakterjev, ki ponazarjajo njihove moralne nazore, razumevanje časa in lastne vloge v njem.
