Avtor: Jože Biščak. Vir: Slo kronika. ……
Pa ni edini s takim besednjakom, ki večinoma ljudi, ki podpirajo referendum in so proti zakoniku, na spletnih forumih in družabnih omrežjih označujejo za »bizgece«, »zaplankance«, »homofobe«, »ksenofobe«, »fašiste«, »nenapredneže«, »katoliške kretene« in »zaviralce napredka«, ki živijo »v prejšnjem stoletju« ali »srednjemu veku« in ki jim je »kler opral možgane s prižnice«.
Zadeva je prišla že tako daleč, da je na večjo strpnost s strani podpornikov zakonika na Facebooku pozval celo gejevski aktivist Mitja Blažič.
Človek se vpraša, od kod to sovraštvo? In to od tistih, ki imajo sebe za napredne, strpne, ki jim je mar za človekove pravice, ki spoštujejo mnenje drugih in drugače mislečih. Vsaj za tako se ima ta skupina, pa je očitno ravno obratno. Večja strpnost in manj žalitev sta značilna ravno za nasprotnike zakonika.
Naj razčistimo. Družinski zakonik ni življenjskega pomena in ne zadeva človekovih pravic, kot bi nekateri radi prikazali. Če bi jih, ustavni sodniki referenduma ne bi dovolili, evropsko sodišče za človekove pravice pa glede posvojitev in istospolnih porok ne bi sprejemalo odločitev, kot jih. Zakonik je politično in ideološko vprašanje. Na tem vprašanju merijo moči različne ideologije in politike. Desne in leve, če tako želite, čeprav ni jasno, kaj v tej deželi je levo in kaj desno. Vendar za nobeno, še posebej ob tem vprašanju, ne moremo na prvo žogo trditi, da je bolj napredna od druge. Pa vendar se ravno to dogaja. Zagovorniki zakonika reducirajo opredeljevanje o zakonu na vprašanje o naprednosti. Povedano drugače. Kdor je ZA, je napreden, kdor je proti, je nazadnjaški in »kmet«, v dobesednem in prenesenem pomenu besede.
Strašijo pred starejšimi ženicami z vasi, ki so disciplinirane volivke in bodo ideološko indoktrinirane od farne duhovščine glasovale proti. In one naj ne bi mislile s svojo glavo. One naj bi se podrejale ukazom cerkve. Kar je seveda žalitev za vaške ženske, ki so rodile in vzgojile pet, šest, sedem otrok, ki nikoli niso bile strošek proračuna kot nekatere potrebne in nepotrebne nevladne organizacije, prek katerih se danes napajajo že nepregledne množice tako imenovane civilne iniciative. Odrekati jim pravico, da se odločijo po svoji vesti, s svojo glavo in na podlagi svojih vrednot, ki so jih pridobile v življenju, je kršitev človekovih pravic. Njihovo življenje je samo občudovanja vredno. Če bodo proti, bo prav, če bodo za, tudi prav. Odločitev je njihova, kar je treba spoštovati, ne pa jih poniževati ter kar na pamet trditi, da za nasvet prosijo župnika. Tudi če bi ga, je to njihova stvar. Njihova odločitev.
In ko smo že pri človekovih pravicah. Človekove pravice so univerzalna vrednota, ki ni omejena s plotovi posamezne skupnosti ali države, ampak je stvar človeštva. Prav tisti, ki imajo o njih toliko za povedati, ki z njimi opletajo po dolgem in počez, bi to morali vedeti. Najlažje je sedeti za računalnikom in pisati o njih. Težje je to živeti. Ti aktivisti bi me prepričali, da mislijo resno, če bi se »evropsko« oblečeni sprehodili po prestolnici ene od strogih muslimanskih držav, se »evropsko« obnašali in tako protestirali proti »mračnjaštvu«. Seveda bi jih nekaj prijeli, nekaj poslali v ječo in nekaj kamenjali, toda pokazali bi, da so človekove pravice vrednota, ki ne pozna meja. Tako pa so prav ti največji zagovorniki omejeni z lastno prepričanostjo, da so edini razsodniki, malodane polbogovi, kaj je kršitev človekovih pravic in kaj ne. In vse skupaj se nato skrči na dogajanje tostran Alp in psovanje tistih, ki so si upali pod vprašaj postaviti družinski zakonik in reči, jaz bom pa proti. Čeprav nikomur, če noče in to je njegova pravica, ni treba obrazložiti svojega glasu. Pa zaradi tega ni nič manj dober človek, nič manj napreden, še manj pa manjvreden kot oni, ki je za. Vsakdo ima pravico do svojega mnenja, sebi lastnega, in to je treba spoštovati, ne pa žaliti »s srednjim vekom«, kot to za pobudnike referenduma pravijo zagovorniki zakonika.
Konec bo v vsakem primeru enak. Svizec bo zavil čokolado in rekel: »In seveda mir na svetu.«
