»Vse bo, če bo le zdravje.«

Jezus ozdravi sleporojenegaKo ljudje drug drugemu voščimo ob različnih priložnostih, si poleg sreče in ljubezni zaželimo predvsem zdravja. »Vse bo, če bo le zdravje,« radi modro prikimamo. Lahko bi rekli, da je to vrednota, ki jo najbolj znamo ceniti predvsem takrat, ko nam je manjka. Ko smo namreč popolnoma zdravi in nam nič ne manjka, se niti kaj prida ne sprašujemo o zdravju. Ko pa se pojavi že najmanjši prehlad in zamašen nos, pa se z neizmernim hrepenenjem oziramo za dnevi, ko smo bili zdravi, si želimo, da bi bili čimprej spet v takšnem stanju in se obenem trkamo po prsih, ker prej nismo znali dovolj ceniti te vrednote. Toda ponavadi je tako, da se nič kaj bistvenega ne spremeni, ko spet ozdravimo. Lahko bi rekli, da hitro spet zaidemo na stara pota in drže. Tako je predvsem pri manjših boleznih. Če pa ozdravimo za hudo boleznijo, ki je naše življenje bistveno zaznamovala, pa to vsekakor pusti v nas globok pečat.

Ena od vrednot zdravja, na katero verjetno nismo niti približno dovolj pozorni, je vrednota vida. To, da vidimo, je za nas največkrat nekaj popolnoma samoumevnega. S pojavom starosti ali različnih dioptrij se sicer ta samoumevnost vsaj do neke mere postavi pod vprašaj, a vendarle. Se zavedamo, kakšen čudež so naše oči? Z njimi v največji meri čutimo in zaznavamo svet okoli sebe. Podobe za nas s pomočjo oči postajajo prepoznavne, vidne. Če pa naše oči ne bi delovale tako kot je treba in bi bil ves naš svet ovit v večno temo… Le kako bi se počutili?

Le kako se je počutil slepi Bartimaj iz današnjega evangelija, ki je bil povrhu še berač, ko je slišal, da mimo njega prihaja Jezus, ta dobrotnik, ki je ozdravil toliko ljudi in je sedaj njegova zadnja možnost, da bi kdaj mogel videti podobe sveta v vsej njihovi barvitosti? In ko je začel vpiti k Jezusu, so ga njegovi učenci skušali utišati, ker so bili mnenja, da je moteč in da ga nima pravice vznemirjati – nedvomno se je takrat strahovito zbal, da tudi njegovo zadnje upanje izginja za obzorjem. Zato je začel vpiti še glasneje: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Jezus ga sliši in se ustavi. Sledi preprosto vprašanje, kaj želi, da mu stori. Jezus sicer že pozna njegovo stisko in ve, česa si želi. Pa vendar želi, da mu Bartimaj sam pove, kaj mu manjka in česa ga prosi: da bi spregledal. In njegova prošnja je uslišana iz preprostega razloga: ker je trdno veroval, da je Jezus zares tisti, ki ga lahko ozdravi. Za tega ubogega slepca se nenadoma odpre popolnoma nov svet: prvič v življenju zaznava barve, vidi podobe, prepoznava ljudi, s katerimi je prej govoril, a jih ni videl. Verjetno si ne bomo mogli nikoli predstavljati sreče in veselja v njegovem srcu, še manj pa tega, kako je znal potem ceniti dar vida.

Sicer je v evangelijih kar nekaj poročil o tem, kako je Jezus ozdravljal slepe. Zakaj tolikšen poudarek ravno na slepih? V čem nas lahko ta poročila tako nagovorijo, če pa večina od nas vsaj koliko-toliko dobro vidi?

V resnici očesna slepota ni edina, ki obstaja v našem svetu. Veliko veliko več je druge, ki jo imenujemo duhovna slepota. Ta slepota duha ni zmožna videti in prepoznavati podob Boga v svetu okoli nas. Ljudem s tovrstno slepoto se vse zdi ali samoumevno ali pa brezveze. Namesto upanja vidijo obup, namesto veselja nad življenjem se v njihovih srcih izraža razočaranost. In vse to zgolj zato, ker v njihovem življenju ni prostora za Boga. Prostora je za vse druge stvari: službo, denar, prijatelje, zabavo, prosti čas, delo, družino… Za Boga pa preprosto ne. In kaj je pri tem najhuje? Da se ti ljudje večinoma svoje slepote sploh ne zavedajo. Mislijo, da jim nič ne manjka in da imajo vse. V resnici pa nikoli niso izkusili, kako je, če imaš Boga, kajti šele takrat imaš vse.

Kaj pa ti? Ali si zares prepričan, da tudi ti nisi duhovno slep? Je tvoja vera res tako močna in te v življenju tako krepi, da ne potrebuješ ničesar več? Skoraj prepričan sem, da danes med nami ni takšnega človeka. Zato skupaj prosimo Jezusa, da nam danes odpre naše oči duha, da bomo lahko končno spregledali in uvideli, da je On naš Odrešenik, naša Ljubezen in naše Življenje. On sicer podobno kot pri Bartimaju že ve, česa potrebujemo – pričakuje pa, da si bomo tega zares tudi želeli, saj bomo potem dobljene darove tudi znali zares ceniti. Ali si torej res želimo globoke vere v Kristusa?

Besedil je homilija na 30. nedeljo med letom.