Z odprtjem samostojne podjetniške dejavnosti se v naši družbi odpre predatorski odnos države do podjetnika.
Razumljivo je, da vsaka država za svoje funkcioniranje potrebuje finance. Lahko tudi poskusimo razumeti, da nekateri posamezniki, ki imajo moč, radi popijejo kakšen kozarček na račun drugih. Vseeno pa je odnos, ki ga ima Slovenija do samostojnih podjetnikov na meji sovražnega.
Polni s.p. in socialna država
Samostojni podjetnik je samozaposlen in mora zato plačevati vse prispevke za socialno varnost, torej tiste, ki jih sicer od bruto plače zaposlenega odvaja delodajalec, in tiste, ki jih na bruto plačo plača delodajalec. V Sloveniji je gospodarstvo v slabi kondiciji in nič ne kaže, da bi šlo na boljše. Kdor v teh časih ne najde službe in se odloči, da ne bo v breme družbi in se ne izseli, lahko poskusi z opravljanjem samostojne dejavnosti. Če ne želi opravljati dela na črno, obišče AJPES, kjer se zelo enostavno vpiše v poslovni register, nadaljevanje zgodbe pa je, da mora biti zavarovan za socialno varnost, torej mora plačevati prispevke. Višina teh je odvisna od dohodka, ki ga podjetnik ustvari, vendar ne sme biti nižja od tistih, ki bi jih delavec in delodajalec plačlevala od minimalne plače. To je malo čez 300 EUR. Položaj za nekoga, ki na trgu dela ne najde službe, je grotesken. Torej nekdo, ki ne more dobiti niti službe za minimalno plačo, mora zaradi prispevkov (delavca in delodajalca) zaslužiti skoraj 1.000 EUR mesečno, da ima na koncu v žepu toliko denarja kot delavec na minimalcu. 1.000 EUR na mesec za marsikoga ni lahko zaslužiti, pri tem pa je treba upoševati, da podjetnik med drugim nima plačanega dopusta. Torej, če gre podjetnik v enem letu za en mesec na dopust, kar je minimalen dopust po delovnopravni zakonodaji, mora v preostalem času zaslužiti za tisti mesec več, oziroma mora za življenje delavca na minimalcu zaslužiti še več. Da ne bo pomote, tukaj se sploh ne pogovarjamo o podjetnikovih stroških in davkih, zgolj o prispevkih.
Kaj pa če podjetnik mesečno ustvari le 500 EUR prometa? Še vedno ima obveznost prispevkov v višini 300 EUR. Torej mu ostane 200 EUR, kar je nekje v rangu denarne socialne pomoči, ki lahko vsakdo dobi iz javnih sredstev. Če mesečno zasluži le 200 EUR, mora pravzaprav državi plačati neto 100 EUR na mesec.Vsaka želja po tem, da bi plačeval prispevke glede na realni dohodek, za takšno osebo hitro postane iluzija. Glede na to, da je Slovenija socialna država, oziroma da se nekateri s tem radi ponašajo, bi bilko te ljudi treba vprašati, kako se jim lahko zdi socialno, da mora podjetnik z mizernimi dohodki plačati tako visoke prispevke. Da se ne vprašamo, kako se ti prispevki in sicer javna sredstva v naši državi porabljajo in za koga. Meni se to že ne zdi socialno, še manj pravično.
Popoldanski s.p. in socialna država
Do zdaj nisem zasledil še niti enega prepričljivega razloga o tem, zakaj morajo popoldanski podjetniki plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje. Popoldanski s.p. je nekdo, ki ima redno službo, kjer je že zavarovan in se od njegove plače plačujejo prispevki za vse državne blagajne. Poleg tega pa mora podjetnik samo zato, ker je pač podjetnik, plačevati dodatne prispevke. Te prispevke plačuje ne glede na realno višino prometa ali dobička, ki ga ustvarja iz dejavnosti. Ti prispevki tudi nimajo nikakršnega vpliva na to, da bi imel ”zavarovanec”, torej plačnik, zaradi tega višjo pokojnino ali bi se upokojil preje, niti ne pride prej na vrsto v zdravstvu. Pravzaprav imajo korist od njegovih prispevkov v družbi vsi, razen njega. Ti prispevki so pravzaprav navadna dajatev ali davek, davek na to, da podjetnik po službi ne gre domov ali se zabavat, ampak da želi v prostem času na trgu prodati svoj izdelek ali storitev, pri tem pa države sploh ne zanima, ali in koliko podjetnik dejansko zasluži.
Našemu sistemu obremenitve ni prostora za dojemanje podjetnika kot nekoga, ki želi samostojno preživeti na trgu, neodvisno od državne pomoči ali javnih programov. Včasih pa se mi zdi, da ni problem v tem, ampak enostavno, da ljudje, ki v Sloveniji odločajo, svobodni tgr in tiste, ki na njem delujejo, enostavno prezirajo in jih namenoma obravnavajo kot drugorazredne državljane. V vsakem primeru pa je jasno, da bo današnji podjetnik jutri morda brezposeln. Če pa država pri tem pomaga, pa še prej.
Foto: Flickr
