V tem zapisu sem bom poskusil osredotočiti predvsem na poti, ki vodijo do Taizéja (skoraj vse, kot v Rim), in čeprav sem to temo že nekoliko načel v svojem prvem prispevku o Taizéju na tem portalu, Moja pot v Taizé, sem ugotovil, da še nisem napisal vsega. Ko sem torej prvič zavil v Taizé, me je pot vodila skozi Ljubljano in Fernetiče. Potovali smo mimo Milana in skozi dolino Aoste. To je vsaj zame ena najlepših dolin na svetu, ki se v nekih virih imenuje tudi ”dolina gradov”; ne zastonj, saj je gradov v dolini Aoste res veliko. Ko za Milanom zaviješ proti dolini Aoste, te najprej očarajo velika riževa polja, ki jih obdelujejo s posebnimi traktorji. Riževih polj še nikoli prej nisem videl, zato mi je bilo to doživetje novo in zelo zanimivo. Dolina Aoste je zgodba zase. Poleg tega, da je tam veliko gradov, lahko v tej dolini opaziš vinograde, ki so ukleščeni v skalo. Česa podobnega nisem videl nikjer drugje. Vem, da smo se v dolini Aoste povsem naključno ustavili v kraju Verrès.
Seveda je v tem naselju stal grad, ki ni bil obljuden (gradovi me še vedno močno privlačijo, še posebej gradovi v stilu gradu Borl, ki se mogočno bočijo nad nedostopno previsno steno). Blizu je stal tudi grad, ki je bil obljuden in je na vrtnih vratih pisalo: ”privato”, da smo ga lahko videli le od daleč, kar se mi je zdelo čudno – da je v gradu nekdo dejansko živel (čeprav zdaj vem, da je to v tujini kar praksa) – na to je kazal tudi obdelan vrt pred gradom. Ogledali smo si torej naključni neobljudeni grad, ki je bil res impresiven, na vrhu manjšega griča, v njem smo se tudi fotografirali. Žal sem sliko izgubil.
Na koncu doline Aoste je predor pod Mont Blancom, ki je zelo drag. In ravno zaradi tega, zaradi dragega predora pod Mont Blancom, pa tudi zaradi dragih italijanskih cestnin, me je pot v Taizé, ko so me znova zasrbele pete in sem spakiral nahrbtnik, vodila skozi Avstrijo in Nemčijo. Švice sem se ognil. V Nemčiji ni cestnin, v Avstriji pa stane desetdnevna vinjeta dokaj malo (čeprav se je do danes podražila in je torej včasih bila še cenejša). Čeprav je pot v Taizé skozi Avstrijo in Nemčijo po kilometrih daljša, je zaradi zgoraj omenjenega veliko cenejša, tako smo vsaj vedno računali. Da se posledično voziš dalj časa, me ni motilo, ravno nasprotno, bilo mi je v veselje, da je vrnitev v Taizé bila nekaj posebnega in nevsakdanjega. Reči moram celo, da mi je samotna pot skozi Avstrijo in Nemčijo dobro dela.
Pot vodi skozi München do Bodenskega jezera, ki je spet zgodba zase. Ob Bodenskem jezeru stoji obcestna tabla, ki sporoča, da je to jezero jezero štirih dežel. Sicer eksplicitno ne piše, katerih, vendar so to po mojih izračunih Švica, Avstrija, Bavarska in Baden-Württemberg. Bodensko jezero je znano po nasadih sadja in vinske trte, ki se nahajajo na njegovih bregovih in se spuščajo čisto do vode, kar jim daje mik neminljive lepote. Res mi je všeč.
Dvakrat sem se ustavil na njegovih obalah v kraju Birnau, ki se mi je za vedno zapisal v spomin. Na urejenem parkirišču sem parkiral, si privoščil kavo z nepozabnim razgledom na jezero in užival v živahnem vrvežu obiskovalcev brežine. Na gladini jezera sem v daljavi videl bela jadra številnih jadrnic, kar je mojo jezersko izkušnjo še dodatno začinilo z romantiko. V Birnauu je tudi lepa cerkev z rožnatim pročeljem. Če je bil vstop prost, sem gotovo bil notri, vendar se vseh detajlov več ne spomnim. Birnau mi je v spominu ostal tudi zaradi svojega specifičnega imena. Čeprav vem, da se imena krajev ne prevajajo, sem ga sam pri sebi poimenoval ”Hruškovec”. Nadalje me je pot vodila skozi Freiburg am Breisgau, skozi sámo mesto. Kolikor sem lahko razločil iz avta, je Freiburg lepo mesto, mesto z utripom.
Skoraj smo že v Franciji, kjer pot vodi skozi Mulhouse, Belfort, Besançon in že smo v Chalon-sur-Saône, ki sem ga v svojem prvem zapisu o Taizéju označil kot ”drugo pot” (ne skozi Mâcon). Od Chalona nas do Taizéja loči le še slaba ura in zopet smo doma.
Luka Škvorc
