Po tem, ko sem zaključil srednješolsko izobraževanje, sem, praktično s spričevalom v roki, odrinil v francosko vasico Taizé, ki se nahaja v Burgundiji, in tam ostal kot prostovoljec célo leto.
V Taizéju, v tej vasi, se namreč dogaja domala središče krščanske vere, v njej se nahaja poznanaTaizéjska skupnost, ki je sestavljena iz bratov, ki prihajajo z vsega sveta in tudi iz različnih vej krščanstva. Kljub temu, da jo poznate naj jo še na kratko predstavim za vse tiste, ki jim je poznano le ime. Taizé je ekumenska skupnost, ki jo je ustanovil brat Roger leta 1940 v istoimenski vasici. Iz skromnih začetkov se je razvila precej velika skupnost, ki danes šteje okoli sto bratov. Večina se jih nahaja prav v Taizéju, nekaj preostalih pa živi v različnih bratstvih po svetu, kjer prinašajo upanje tistim, ki ga spričo takšnih in drugačnih okoliščin najbolj potrebujejo.
“Glava” skupnosti se nahaja v Taizéju, nekaj bratstev pa je drugod in to je tudi nek fenomen te skupnosti, da nima ”podružnic” po vsem svetu, ampak je treba, če želite doživeti taizéjsko izkušnjo, poromati kar v sam Taizé.
Ko v Mâconu zavijemo proti Taizéju, smo že blizu. Pa vendar nas pot vodi še mimo Clunyja, v katerem je svoj čas stal samostan, ki je bil tako vpliven, da so iz njega izšle številne tradicije, ki so se potem razširile po vesoljni Cerkvi. V njem je stala tudi največja cerkev na planetu, od katere pa so danes žal ostale samo ruševine. Clunyjski samostan je bil tako vpliven in priznan, da so iz njega prišli v Vatikan kar štirje papeži: Gregor VII., Urban II., Paskal II. in Urban V. Tako bi lahko z gotovostjo trdili, da je bil Cluny v svojem času središče krščanske vere in tradicije, kot bi danes poleg Vatikana lahko trdili za Taizé. Morda je šel Taizé še korak naprej, saj je to ekumenska skupnost bratov, ki prihajajo, kot smo že omenili s celega sveta, kar še dodatno poudarja vesoljnost Cerkve.
Danes je Cluny pravo malo mestece, ki se razprostira okoli ostankov nekoč veličastne cerkve. Nahaja se v rodovitni dolini, ki je obdana z drevesi poraslimi griči. Malo naprej je vasica Massilly in še malo in smo v Taizéju. Ko sem leta 2010 prvič prišel v Taizé, mislim da me je pot vodila točno po tej trasi. Na poti je, malo iz Mâcona, še hrib Solutré, ki se mogočno boči nad tvojo potjo v Taizé, in ti sporoča, da si na pravi poti, da te bo Bog varoval na tvoji poti, kot hrib Solutré na nek način varuje prebivalce Mâcona in doline, ki se razprostira za njim. Ko se pelješ proti Taizéju (druga pot vodi skozi Chalon-sur-Saône, kjer je med drugo svetovno vojno tekla demarkacijska črta), se pelješ na nek način skozi puščavo.
Tako zakotnega kraja (v pozitivnem smislu) namreč v Sloveniji ne najdeš tako zlahka. Na poti tja lahko opazuješ, kako se je ustavil čas. Mogoče zaradi vseh teh dejstev (Cluny, na nek način odsotnost civilizacije), mogoče zaradi česa drugega, se ti v Taizéju odprejo nova obzorja. Ta kraj je verjetno bolj svet od samega Vatikana, saj v njem živi množica svetnikov-bratov. Taizé že na zunaj izžareva nekaj posebnega, če pa še malo odpreš srce, lahko doživiš nekaj edinstvenega. Vanj se takoj zaljubiš in se želiš še vrniti. To se je zgodilo tudi meni.
Luka Škvorc
