V teh dneh, ko se je Nemčija nekaj let po nerazumnem geslu in obljubi tedanje kanclerke Merklove »Wir schaffen es« – to bomo zmogli, ki ni bilo nič drugega, kakor polkolonialna replika Obamovega gesla »Yes, we can« – ja, to bomo zmogli, nazadnje, namreč malo pred novimi volitvami, odločila, da morda še reši nekaj glasov za svojo zmešnjavo in brez vozovnice odpelje v letalu po posredovanju arabskega emirata (torej monarhije) Katar 28 afganistanskih prestopnikov v njihovo resnično domovino, so se predvsem iz vrst današnjega novinarskega amaterizma oglasile ideje, ki so jih potem za temi, ki ne razumejo besed, v medsebojnem prehitevanju začeli naglo ponavljati tudi mnogi politiki v Nemčiji, Avstriji in najbrž tudi drugje po Evropi: »Najpomembneje je, da se begunci v naši državi naučijo našega jezika in da jim razložimo naše evropske vrednote in jih pripravimo do tega, da jih sprejmejo …«
Medtem ko se že oglašajo pravniki, ki Nemčiji odrekajo vsako pravno osnovo za izgon kriminalcev iz države, češ da to ni v skladu z zakoni in konvencijami v EU – pri čemer pa jih ne zanima, ali so ti zakoni in dogovori v skladu z zdravo pametjo – pa se doslej ni oglasil še noben pravnik, da bi politikom in novinarjem skušal razložiti nekaj zelo preprostih resnic in tudi pravnih konvencij, ki so sprejete že davno pred časom, ko je bila ustanovljena Evropska Unija. Gre za preprosto stvar razlikovanja med tem, kaj je svobodna odločitev in izbira posameznika, kaj pa je obvezno spoštovanje vseh bivajočih v državi, pa naj bodo državljani ali tujci. In v sfero svobodnega posameznika ali skupin sodijo predvsem: svoboda vere, svoboda prepričanja, svoboda naziranja, svoboda izražanja in svoboda v rabi jezika. Z vidika države, ki ne more imeti svoje »državne vere«, kakor je to stoletja žal in v škodo tako veri kakor državi bilo, sta v vseh pravnih državah država in vera in njene strukture (kakor pri kristjanih Cerkev) v pozitivnem smislu ločeni. To pomeni ločeni v duhu dobrohotnosti in svobodnosti, ne v smislu sovražnosti, kakor je to v socialističnih oz. komunističnih diktaturah. Država nima specifičnega prepričanja, razen nujni del, smisel in obseg prepričanja, kakor ga izraža državna ustava ali temeljni državni zakon. Tako je vsako postavljanje bodisi z »levičarskim« ali »desničarskim« prepričanjem in zapostavljanje nasprotnega kršenje tega temeljnega načela. Sicer sam doslej še nisem srečal koga, ki bi se postavljal s svojim »desničarskim« prepričanjem, to sem vedno slišal le pri ljudeh »levičarskega« prepričanja in pripadnosti, a vsekakor velja načelo za obe usmeritvi enako. Podobno je s svobodo »svetovnega nazora«, kakor imenujemo človekov celovit pogled na svet, življenje in transcendenco, v katero ne sodijo le verske predstave o realnosti zunaj časa in fizičnega prostora, ampak tudi fantastične ali utopične, tudi sanjske, futuristične ali ezoterične predstave o tem, česar ni mogoče ugotoviti, zmeriti in analizirati z metodami matematične in naravoslovne znanosti. Tako država sme poskrbeti za šolanje in izobraževanje o rečeh, ki jih je mogoče ugotavljati in analizirati z instrumenti, postopki in metodami logičnega in matematičnega mišljenja in fizikalnega eksperimentiranja, ne sme pa poučevati ali zanikovati predstav o transcendentnem svetu, kakor se te najbolj izražajo v veri, filozofiji ali tudi v nekaterih vejah umetnosti ali folklornega izročila in kulture. Tako zares pravna in svobodna država ne more biti niti »krščanska«, niti »islamska«, niti »budistična« itd., a prav tako ne »ateistična«, prav tako ne »agnostična« itd. Država pa tudi nobenega od teh verovanj, prepričanj in nazorov nima pravice ovirati, zatirati ali celo prepovedovati, razen če bi bile v teh verovanjih, prepričanjih in nazorih dovolj razločne in delujoče prvine z upravičevanjem ali celo naravnost spodbujanjem nasilja, zasužnjevanja, diskriminacije iz naravnih, kulturnih ali nazorskih dejstev in tradicij ali celo mučenja in morjenja – v takem primeru je država upravičena in prav tako dolžna poseči s svojimi sredstvi za preprečevanje takih oblik zla. Prav tako pa država nima svojega specifičnega jezika v smislu »državnega jezika«, ki bi imel zakonsko utemeljeno prednost pred vsakokratno materinščino. Država ima pravico izbrati ta ali oni jezik za jezik svoje administracije – nima pa pravice nikogar siliti, da tak jezik sprejme kot svojo materinščino, kaj šele, da bi svojo resnično materinščino, pa naj bo v smislu jezikovne statistike še tako majhna, opustil v prid »državnemu« jeziku. Glede na to, da na svetu ni niti ene države, v kateri bi živel en sam narod in kjer bi vsi imeli za materinščino en sam jezik, bi bila pravična jezikovna ureditev samo ena: da bi bil status vseh materinščin v vsaki državi sveta izenačen – vse države pa bi poslovale tudi v skupnem nevtralnem jeziku vsega človeštva, ki načelno ne more biti kateri od narodnih ali plemenskih jezikov, saj bi s tem padlo načelo enakovrednosti in enakopravnosti vseh jezikov. Za skupno rabo je mogoče izbrati samo jezik, ki bi bil posebej za to načrtovan in sestavljen, in tak jezik imamo že več kakor 130 let v povsem preizkušeni rabi: vsakdanji pogovorni, tehnični, znanstveni, filozofski, verski in literarni, ime pa je dobil po psevdonimu svojega pobudnika dr. Zamenhofa: Esperanto, kar pomeni »upajoči«.
Kaj v luči teh nujnih pravnih, moralnih in duhovnih predpostavk pomeni sklicevanje na »vrednote«, ki je v času tako vseprisotne in znatne inflacije še posebej sporno? Inflacija je namreč nujni spremni pojav vsega, kar ima kakšno vrednost – in vrednota pomeni stvar, ki ima ali ji vsaj pripisujemo tako ali tako vrednost. Če torej menimo, da so »vrednote« to, kar bi moglo reševati naše osebne, občestvene in državne, tako tudi svetovne težave, potem nujno predpisujemo ljudem pripravek, ki naj bi njihov položaj izboljšal, zamolčimo pa, da je vsak dan nekoliko manj vreden – in nazadnje skoraj brez vsake vrednosti. Vrednota je namreč po eni strani merkantilni pojem, saj mera vrednosti ne more biti vnaprej in za vselej predpisana, ampak se vedno znova oblikuje na trgu, v nihanju med ponudbo in povpraševanjem. Po drugi strani, in to je tu bistvenega pomena, pa je to kategorija subjektivnosti, saj stvari ali pojavi nimajo za vse ljudi enake vrednosti. Tudi iz tega razloga je vsako vsiljevanje »vrednot« napad na druge osebe, saj jim hoče predpisati, kaj naj jim bo vredno mimo njihovega osebnega vrednotenja ali tudi naravnost v nasprotju z osebnim vrednotenjem. Vrednost vsake vrednote je namreč vedno dvojna: najprej subjektivna v človeku, ki mu je kaj vredno – potem pa tudi med ljudmi, nazadnje med narodi, kjer vrednost vrednot določa razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Domneva, da imajo narodi ali celo državne skupnosti iste skupne vrednote, je ideološka predstava ali »pobožna želja«, nikakor pa ne realno stanje stvari. Socializmi, od nacionalnega do internacionalnega, so v precejšnji meri klavrno propadli prav zaradi preziranja tega jasnega pomena človeških »vrednot«. Tako vrednot ne zanikujemo – zanikujemo pa njihovo avtoriteto, torej najvišje krmiljenje v človekovem vedenju in ravnanju, tako zanikujemo tudi obveznost njihovega sprejemanja, ali z druge strani prepoved njihove kritične presoje in njihovega odklanjanja.
Država pa ne temelji na »vrednotah«, kakor ne more temeljiti na veri nekaterih, na prepričanju nekaterih, na svetovnem naziranju nekaterih – razen v totalitarističnih diktaturah, v katerih so še posebej v 20. stoletju nekaj časa ali tudi velik del časa živeli skoraj vsi evropski narodi, kar je imelo zanje strahotne posledice in milijone pomorjenih. Na čem pa temelji država, iz katere ljudem ni treba bežati, ki jih ni treba obzidati z berlinskim ali kakim podobnim zidom, da ljudje iz take »sreče« ne bi bežali? Država temelji na dobrih zakonih – na spoštovanju in uresničevanju teh dobrih zakonov. Prav o tem pa niti novinarji niti profesorji niti politiki danes skoraj ne govorijo več. Nisem še slišal ne nemškega, ne avstrijskega, ne slovenskega ali kakega drugega evropskega politika, ki bi jasno povedal: »Vsakdo, ki pride v našo državo po legalni poti, ne kot vlomilec, je med nami zaželen in pozdravljen, če sprejme zakone naše države in se jih drži.« Prav vseeno mi je, ali prišlek iz drugih krajev sveta govori mojo materinščino ali tudi »uradni jezik« moje države ali ne. Če se ga ne mara naučiti, bo sam imel večje težave, nihče pa nima pravice, da bi ga k temu silil. Zelo malo me vznemirja, kakšna je njegova vera. Kot kristjan sem mu sicer dolžan oznaniti evangelij, če me hoče poslušati, nobene pravice pa ga nimam k sprejetju Kristusovega nauka siliti, saj On sam prvi ni nikogar silil, niti lastne družine ne, ki mu dolgo ni verovala: »Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj« (Jn 7,5). Vseeno mi je tudi – kar ne pomeni, da me to ne bi zanimalo v smislu radovednosti in prijaznosti do novih sosedov – kakšne jedi si pripravljajo, kako se oblačijo, kakšne so njihove pesmi, pripovedi, kako slikajo, muzicirajo, pišejo … A nič od tega ne sme biti niti ovira niti priporočilo za njihovo sprejemanje. Edino vodilo glede tega je njihovo spoštovanje zakonov v državi, v kateri bi radi živeli! Prav o tem pa ne slišimo niti besede. Zakaj vendar? Tu govorim na ravni državljanstva. Kot kristjana me mora zanimati predvsem to, v čem trpijo, kaj je njihova morebitna stiska, kako in s čim bi jim mogel pomagati, predvsem tem pa, ali so spravljeni z Bogom. A to je spet na ravni popolne svobode in tako prostovoljnosti. Spoštovanje zakonov pa ni prostovoljno, ne sme biti odvisno od človekove vere, prepričanja, naziranja – z eno samo izjemo, o kateri govori apostol Peter: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem« (Apd 5,29). V primeru, da bi oblast v državi prevzeli ljudje nezakonitosti, ki bi sprejeli zakone v nasprotju s tem, kar Bog izrecno prepoveduje (laž, obrekovanje, tatvina, nezvestoba, uboj), kar pa zločinski sistemi naravnost ukazujejo in to vstavijo tudi v svoje nove zakone, kakor so bili to recimo »nürnberški« rasni zakoni nacističnega režima ali pa »avnojski sklepi«, ki so pavšalno obsodili vse v Jugoslaviji živeče Nemce, čeprav so se ne tako redki bojevali na partizanski strani, ali podobni »Beneševi dekreti« v Češkoslovaški – ali pa kakor se danes temu približujejo zahteve po diskriminaciji in obsojanju vsega ruskega, ker je trenutna ruska oblast začela vojno z Ukrajino – medtem ko razen dveh, treh avstrijskih ali slovenskih ali drugih evropskih komunistov, kakor Angela Vode, noben komunist ali »levičar«, kakor se glasi njihovo današnje skrito ime, niti s prstom ni mignil, ko si je neprimerno bolj krvav oblastnik Stalin s pobratimom Hitlerjem razdelil Poljsko in baltske države in bil obenem prvi in odločilni kolaboracionist z nacističnim režimom. Skratka, kristjan je dolžan spoštovati državne zakone ne glede na to, kdo, katera stranka, katera ideološka ali politična ali nacionalna usmeritev trenutno vlada v državi, razen če gre za krivične zakone, ki ukazujejo greh zoper bližnjega in Boga, prepovedujejo in kaznujejo pa človekova dobra dela, kakor jih Bog nalaga vsem ljudem.
Platon ni napisal knjige z naslovom Vrednote, pač pa z naslovom Zakoni. Resnični filozofi so razlikovali med tem, kar je svobodna odločitev vsakega posameznika ali skupine, kaj pa je obveznost, enaka za vsakega državljana. Ali naj od današnjih »filozofov«, ki ne razlikujejo več niti med dvema naravnima spoloma, pričakujemo zanje nemogoče, da bi razlikovali med resnico, zmoto in lažjo; da bi razlikovali med pravičnim in krivičnim; da bi razlikovali med tem, kar je vsakemu dovoljeno svobodno izbrati, in med tem, česar se morajo, pa naj jim bo to všeč ali ne, vsi držati: med tem, kar je komu toliko ali toliko vredno, in tem, kar je za vsakega obvezno, torej med vrednotami in zakoni?
