Vladni mlini so pokvarjeni

Ko se kaj zatika, pogosto slišimo: »Božji mlini meljejo počasi,« in se navadno nadaljuje … a meljejo … pa tudi zmeljejo. Težko bi to rekli za vladne mline, za katere se zdi, da so pokvarjeni. Pa si poglejmo primer vladnih ukrepov po poplavah. V avgustu in septembru lanskega leta so bile narejene ocene škode na nepremičninah, ki so služile vpisu v sistem Ajda, na podlagi katerega je država zaprosila tudi za evropska sredstva. Izpolnjen je bil Obrazec 4, ki se šteje kot vloga za izplačilo sredstev za odpravo posledic naravne nesreče. S tem so oškodovanci vstopili v upravni postopek, na osnovi katerega mora biti izdana odločba in/ali sklep pristojnega organa. Zakonski rok za izdajo odločbe in/ali sklepa je en mesec za enostavne primere in dva meseca za posebne. Glede na to, da sklepov v enem mesecu ni bilo, so pristojni očitno obravnavali primere kot posebne. Ampak glej ga zlomka, tudi po dveh mesecih ni bilo nič, le ponovna ocena škode, tokrat s strani državne tehnične pisarne, seveda spet brez kakršnekoli odločbe. Za nekatere je tako še danes, po osmih mesecih. To je pravno nedopustno in se obravnava kot »molk organa«, ki je formalni pogoj za sprožitev upravnega spora (molk organa štejemo kot negativno odločitev, zaradi katere je dovoljena pritožba). Pa še nekaj. Večinoma se govori o pomoči države poplavljencem, čeprav gre v veliki meri za škodo, ki je nastala tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja državnih institucij. Kljub molku in neaktivnosti organov pa so za vlado poplave »večni« izgovor tudi za neaktivnosti na drugih področjih. Na primer za nespoštovanje uradno sklenjenega dogovora z zdravniki, za izvedbo katerega je bil določen rok precej pred poplavami. 

Vladni mlini pa vseeno marsikaj zmorejo, in to presenetljivo hitro. Za to vlado so značilne »ad hoc« odločitve, kot je na primer strokovno neutemeljena in sramotna ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, pa nerazumljiva ukinitev Urada za demografijo, izredne seje, sprejetja zakonov po hitrih postopkih, »čistke« po institucijah, po potrebi tudi bliskovit razpis referendumov.  Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja so, očitno v paniki, ukinili tako rekoč čez noč, po drugi strani pa ostanki tisoče žrtev tega nasilja nemo pričajo in čakajo na pokop že skoraj 80 let. Kar čez praznike so (brez vednosti bodočih uporabnikov) kupili neuporabno sodno stavbo na Litijski, za kar zdaj krivijo nižje uradnike. Uporabili so denar iz Rezervnega sklada, ki bi bil gotovo bolj ustrezno uporabljen za sanacijo poplav. Brez jasnega načrta so kupili tisoče računalnikov, ki se sedaj starajo v skladiščih. 

Tak način pa ni značilen le za delovanje vlade, ampak tudi za nekatere »očiščene« institucije. Ko gre za afere na desnici (ki jih sprožijo in nemalokrat tudi nastavijo levičarski aktivistični mediji), se takoj vklopijo vse institucije in začnejo preiskavo, ki navadno pokaže, da je bilo vse izmišljija, kot je bilo v nedavnem primeru ustavnega sodnika. Seveda se potem nihče ne opraviči, ampak še naprej ustvarjajo meglo, da bi zakrili svoje pristranske in neutemeljene obtožbe, in umolknejo šele tedaj, ko se njihova lastna ost obrne proti njim. V kolikor pa kdo predlaga preiskavo vladnih, do tega pride le, če gre za medsebojno obračunavanje, drugače pa se aparat na vse pretege izmika, čemur smo pravkar priča pri poslih predsednika vlade, zaradi katerih bi morali po sklepu Državnega sveta ustanoviti Parlamentarno preiskovalno komisijo. K pokvarjenosti vladnega mlina prispevajo tudi laži in sprenevedanje nekaterih glavnih akterjev oblasti, ki danes proglašajo stvari za črne, jutri za bele, potem pa ob dokumentiranih (črno/belih) izjavah trdijo, da tega niso rekli. Ko sem bila majhna, smo temu rekli laž in laž je veljala za nekaj nedopustnega, nečastnega in sramotnega. Zdi se, da vladni sramu ne poznajo. 

Poleg poplav je pogost izgovor vlade tudi odsotnost zakonov in obljuba sistemskega reševanja problemov, ki ga potem seveda ni. Mnoga njihova dejanja pa kažejo, da gre tudi brez zakonov in sistemskega reševanja. »Nikogaršnji hlapci« (RTV) so od vlade na precej vprašljiv način že drugič prejeli kopico denarja, kar prejšnjemu vodstvu ni uspelo. Znani kulturnici so brez zakonske osnove podarili nagrado, ki jo je pred leti zavrnila. 

Zaradi vsega tega ni čudno, da je bilo do danes, kljub menjavam (najboljših) ministrov ter novim in novim časovnicam in strateškim svetom, obljub reševanja problemov res obilo, rešitev pa bore malo, seveda za običajne državljane, ne pa tudi za »naše«, skupaj s peščico, ki se je samooklicala za »glas ljudstva«. Močno pristransko (ne pa tudi nepredvidljivo) delovanje vlade kaže, da vladni mlini lahko delujejo brez upoštevanja pravil, zakonov in celo ustave, če gre za »prave« interese ali pa se popolnoma ustavijo, če gre za tiste, ki so jih določili za svoje nasprotnike ali »janšiste« (zdravnike, upokojence, kmete …). Zato menim, da je potrebno korenito popravilo vladnega mlina, za kar pa lahko poskrbimo le mi – volivci.  

Alenka Gaberščik



1 komentar

  1. Golobja vlada je hitra in učinkovita le takrat, ko hoče narediti nekaj slabega. Primeri so navedeni v tem članku, a še zdaleč niso edini.
    Dobrega do sedaj še ni uspela narediti nič.

    Odgovori

Komentiraj