Štiri leta od objave Majniške deklaracije 2014 praktično sovpadajo z mandatom Cerarjeve vlade, ki od navedenih zahtev v deklaraciji ni uresničila niti ene. V glavnem se je pri večini položaj še poslabšal. Slovenija postaja vse bolj moteč tujek v EU. Če bomo nadaljevali, kot je zastavljeno, bomo v kratkem neokomunističen otok sredi EU. Otok, ki pa bo, ob šibki pravni državi in slabo delujočem tožilstvu in pravosodju, vedno bolj raj za različne privilegirance, tajkune ter domače in tuje mafijce.
Se pripravlja referendum za izstop Slovenije iz EU
Zato je pričakovati, da bodo tovarišijska omrežja, ki upravljajo državo iz ozadja in katerih pripadniki so z ropi bank, podjetij in delavcev ter lastnikov certifikatov nagrabili ogromno bogastvo, naredili vse, da ohranijo svoje položaje in privilegije. V skrajnem primeru tudi s pripravo referenduma za izstop Slovenije iz EU. Z visoko stopnjo verjetnosti lahko namreč domnevamo, da je s primerno vsoto denarja in ob trenutnih razmerah, ki vladajo v Sloveniji, možno z ustrezno propagando navdušiti ter prepričati zadostno število volivcev.
Da tak scenarij ni neverjeten dokazujejo rezultati volitev od leta 2008 naprej, ko so »režiserji« uspeli volivce prepričati z afero Patria, nato pa še z »novima obrazoma« (Janković, Cerar), čeprav o slednjih tako rekoč mesec dni pred volitvami še ni bilo ne duha ne sluha. Kljub temu sta oba zmagala s prepričljivo relativno večino. S tem so slovenske volitve postale unikum in za normalne evropske razmere nepredstavljiva posebnost, ki nakazuje vprašljivost volilnega sistema ter hude posledice umanjkanja demokratične tradicije.
Ali je lahko še slabše?
Primerov, ki kažejo, da je prejšnji režim dodobra deformiral naravo slovenskega človeka in ga v dobršnem delu tudi temeljito prestrašil, je brez števila, zato velja izluščiti samo tri, ki so še posebej ilustrativni:
- Z volitvami po letu 2008 je bilo izvedeno temeljito kadrovsko »počiščenje« politične scene. Pri upravljanju države ni več niti enega politika »pomladnih strank«, ki so najbolj zaslužni za to, da imamo svojo državo. Krmilo države prevzemajo ljudje, ki jih ob osamosvajanju ni bilo nikjer ali so osamosvojitvi celo nasprotovali, politike in vojaške poveljnike, ki so zanjo nosili »glavo v torbi«, pred in med vojno za Slovenijo, pa s pomočjo pristranskega sodstva zapirajo in jih skušajo politično likvidirati. Kaže, da je za velik del volilnega telesa takšno stanje »normalno«!?
- Julija lani je dr. Jože Možina v nedeljskem intervjuju na TV Slovenija 1 gostil mag. Rada Pezdirja, ki je razkril šokantne podrobnosti o organizaciji in delovanju vzporedne udbovske ekonomije. Povedal je, da je komunistična mafijska država živa še danes (predstavljeno je bilo njeno podjetje v Luksemburgu ter velika verjetnost, da številna druga prikrito delujejo v davčnih oazah). Od tega intervjuja je minilo več kot osem mesecev, pa se do danes ni zgodilo nič. Z izjemo glose z naslovom Komunistična mafijska država avtorja dr. Mateja Avblja v Financah, s katero je posrečeno nakazal, kaj bi se zgodilo v normalno delujoči pravni državi po objavi takšnega intervjuja. Razen, seveda v Sloveniji, kjer do danes, kolikor nam je znano, ni bilo nobene reakcije organov, ki bi morali ukrepati po službeni dolžnosti, niti ni doslej še nobena skupina volivcev ali civilne družbe organizirala shoda ali protesta z zahtevo za ukrepanje pooblaščenih organov pravne države.
- Razkritje o pranju milijarde dolarjev iranskega porekla v NLB d. d., do katerega se je dokopala preiskovalna komisija državnega zbora pod vodstvom dr. Anžeta Logarja, bi v vsaki državi članici EU ali na Zahodu sprožilo burno reakcijo javnosti in pristojnih državnih organov. Nič od tega se ni zgodilo in se, kot kaže, tudi ne bo, če sklepamo po tem, da so bili evropski poslanci iz stranke SDS, ki so o tem poročali v Bruslju, označeni malodane za narodne izdajalce.
Vladavina novih obrazov
Vse to se dogaja pod vladavino novih obrazov, katerih premierji in vladni ministri, najodgovornejši predstavniki pravosodja, vojske in drugih državotvornih organov se po službeni dolžnosti gibljejo po evropskih diplomatskih parketih, pa ob tem ne čutijo nobene zadrege ali sramu. Tudi ne pred svojimi državljani, ker so obljubo o delovanju po svoji vesti in v dobro državljanov in Republike Slovenije potrdili s figo v žepu in s pomanjkljivim ali nikakršnim zavedanjem o teži in pomenu prisege. Tudi zato se nekaznovano dogajajo prej opisane lumparije, kraje in težka oškodovanja, ki imajo za posledico siromašenje večine državljanov, odhajanje mladih v tujino zaradi brezperspektivnosti, izginjanje srednjega sloja prebivalstva, ki v zdravi družbi predstavlja njen najvitalnejši in najustvarjalnejši del, ter vedno večje število prebivalcev pod pragom revščine.
Odgovornost volivcev in kaj je potrebno storiti
Še ena vlada s strankami SMC, SD in DESUS ter Levico je zanesljiva pot v prihodnost propadajoče komunistične države. Enako velja za še en »novi obraz«, ki se pojavlja na politični sceni: omrežja, ki upravljajo državo iz ozadja, namreč vedno bolj očitno svoje upe glede nadaljevanja leninističnega sistema vladanja prenašajo na ramena mlajšega Šarca, ki so ga vpisali na listo svojih izbrancev in ga vsak dan bolj agresivno ponujajo volivcem kot zanesljivega rešitelja. Podobno torej, kot so v bližnji preteklosti Pahorja, Jankovića, Bratuškovo in Cerarja. Od odgovornega volivca je torej pričakovati, da se ne da preslepiti, da gre na volitve in izkoristi svojo državljansko pravico in dolžnost,
In kaj naj ukrenejo v opozicijski politiki
Hkrati pa od strank desne sredine, zlasti SDS in NSi, pričakujemo, da bodo naredile vse, da prepričajo volivce in jim dajo jasno vedeti, da bodo v primeru zmage sestavile vladno koalicijo in da bodo najodgovornejše položaje v državi zasedli ljudje s potrebnim znanjem in izkušnjami ter s preverjenimi etičnimi in moralnimi lastnostmi. To so dolžne storiti zaradi spoštovanja in odgovornosti do naših ljudi, ki jim leninistični sistem razkraja temelje njihovega človeškega dostojanstva. Pa tudi zato, da nam iz omar ne bodo več padali politični okostnjaki.
