Vera in razum kot vizija družbene prihodnosti

Med nedavnim obiskom Velike Britanije je papež Benedikt XVI. v westminstrski palači nagovoril tudi tamkajšnje vodilne javne delavce. Na kraju, kjer je bil nekoč angleški kancler Thomas More zaradi zvestobe svoji vesti obtožen veleizdaje in obsojen na smrt, je papež zbranim politikom, diplomatom, akademikom in poslovnežem spregovoril o vlogi verskega prepričanja v političnih procesih.

Sveti oče se je v svojem razmišljanju osredotočil na človekovo večno dilemo: kje je meja med  tem kar je cesarjevega in tem kar je božjega? S sklicevanjem na katero avtoriteto naj človeška družba rešuje moralne dileme? Bomo dali prednost politični avtoriteti, ki razpolaga z vsemi sredstvi oblasti, ali avtoriteti večnih moralnih načel, ki jih zagovarja Cerkev?

Papež je prepričan, da je vsaka družba zgrajena na etičnih temeljih, ki jih oblast ne more rušiti zgolj zato, ker je na oblasti, brez ozira na posledice: »če so moralna načela, ki so podlaga demokratičnim procesom, določena le z družbenim konsenzom, potem je krhkost [demokratičnega] procesa na dlani.« Sodelovanje med golo formo demokratičnih instrumentov in bogato vsebino vedno veljavnih etičnih načel je, po papeževem mnenju, največji izziv sodobnih demokratičnih družb.

Toda vprašamo se lahko, kje najti etični temelj za sprejemanje političnih odločitev? Papež navaja katoliško tradicijo, po kateri so objektivne zakonitosti pravilnega reševanja problemov dosegljive že samemu človeškemu razumu, ne glede na vsebino razodetja. V nasprotju s tem kar trdi sodobni »karkolizem«, tj. relativizem, med tem kar je prav in kar narobe, je človeški razum že sam po sebi dovzeten za razliko med dobrim in slabim, med pravilnim in napačnim.

Ali to že kaže na samozadostnost človeškega razuma? Če to drži, kakšna je potem sploh vloga religije v družbi, zlasti krščanske vere kot take? Papež odgovarja, da ni naloga vere, da družbi nudi rešitve za konkretno oblikovanje političnega in ekonomskega družbenega življenja. Njeno poslanstvo je v tem, da človeku pomaga, ko  v svetuz uporabo razuma odkriva nespremenljive moralne zakonitosti. Razum sam, brez sodelovanja vere, zlahka postane plen raznih ideologij. Prav tako človek, ki se sicer sklicuje na razum, pa mu v praksi ne uspe razpolaganje z njim v  celoti, onemogoči popolno spoštovanje človekovega dostojanstva. Vloga vere tako ostaja v tem, da usmerja razum pri odkrivanju in uresničevanju moralnih zakonitosti.

Kot primer, ko človek uporablja zgolj razum in ga lahko zlorabi, je papež navedel aktualno mednarodno finančno krizo. Zato danes obstaja široko soglasje, da je ravno pomanjkanje trdnih etičnih temeljev v gospodarstvu prispevalo k nastanku hudih težav, ki jih sedaj doživljajo milijoni ljudi po vsem svetu.

Papež se obenem zaveda, da takšna usmerjevalna vloga vere v sodobnih družbah ni vedno dobrodošla. Če gre za primere sektaštva in fundamentalizma, ki so po svoji vsebini vera brez razuma in kot takšni odraz druge skrajnosti, je to tudi upravičeno. Vendar, po papeževih besedah, v zahodnem svetu veliko več skrbi vzbujajo pojavi, ko se vero v paradokskalni zahtevi po nediskriminaciji neverujočih, potiska na obrobje javnega prostora ali celo ponovno nazaj v zasebnost. Ob tem navaja primer na Otoku sprejetih zakonov, ko istospolnim parom priznavajo pravico do posvojitve otrok celo na račun verske svobode. Katoliške agencije za posvojitve se morajo v nasprotju z verskimi prepričanji zaposlenih, prilagoditi novim zakonom, ali pa prenehati z delovanjem.

Ker imamo pred seboj cilj za skupno dobro naše civilizacije, je papež ponovno poudaril, da razum potrebuje vero in obratno. Gre za dvosmeren proces, zato je papež vse prisotne pozval, naj si v skladu s svojimi pristojnostmi prizadevajo za poglobljen in neprekinjen dialog med svetom razuma in svetom verskega prepričanja.

Sveti oče je nagovor zaključil z mislijo, da civilna in politična družba potrebujeta oplajanje s krščanskim humanizmom. Tudi sv. Thomas More ni bil zgolj dober kraljevi služabnik. Bil je še boljši božji služabnik. Še več, dober kraljevi služabnik je bil ravno zato, ker je bil še boljši božji služabnik.

Povzeto po: Zenit.org, uradna stran obiska papeža Benedikta XVI. v Veliki Britaniji, ADP

Foto: Wikipedia