V našo telesno in psihično naravo je zapisana volja do življenja. Vsa živa bitja se do konca oklepajo življenja. Tudi v stanju depresije, ko se kdo umika stikom z ljudmi, ker ne vidi izhoda in smisla česarkoli, iz ozadja klije hrepenenje, da bi noč prešla in dala prostor soncu. Prav zato, ker smo ustvarjeni za življenje, nas vsako soočenje s smrtjo rani in prestraši. Niti pomisliti si ne upamo, da bi smrt prizadela koga od naših najbližjih. Misel na lastno smrt pa nam je nepredstavljiva in bolj tuja kot karkoli drugega. Vendar pridejo trenutki, ko nas neka skrivnostna notranja sila priteguje v orbito smrti. Takrat se prepad med življenjem in smrtjo zmanjša, kot da bi eno prehajalo v drugo. Teh občutij ne moremo ujeti, jih ustaviti in dojeti. V tem izmuzljivem stanju se zdi, kot da smo smrt nekako udomačili in njeno grozo preoblikovali v upanje. Smrt postaja sestra. Na ta način ji je gledal v oči sv. Frančišek Asiški. Ni pretiraval. Frančiškova izkušnja smrti je univerzalna. Vsak se prej ali slej znajde v njej. Zagotovo takrat, ko se priplazi slutnja, da naša lastna smrt ni več daleč, ali kot nenaden bežen preblisk, ki nenadzorovano pride in preide. Bolj zavestno pa v postnem času, ko smrt v obhajanju Jezusove velikonočne skrivnosti, od cvetne nedelje do velikonočnega jutra, anticipiramo, doživljamo vnaprej. Sicer obredno, skozi ritual velikega tedna, a vendar dovolj stvarno, da lahko ponotranjimo verz velikonočne Pesmi slednice: Smrt in življenje / sta se borila v prečudnem dvoboju: / Gospod življenja je umrl, / zdaj kraljuje živ.
V slutnji bližajoče se smrti je Tadej, eden mojih najzvestejših sodelavcev v župniji Ljubljana Moste, ne da bi zares mislil, da je konec tako blizu, na srečanju zakonske skupine pripravil molitev. Blaise Pascal (1623–1662), francoski matematik, fizik in filozof, avtor slovite zbirke fragmentov, Misli, je zanj vnaprej izpovedal, kar je sam občutil tisti večer. S Pascalovimi besedami je Tadej pred prijatelji iz zakonske skupine molil: Dobro smo prejeli od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli (Job 2,10). Gospod, dal si mi zdravje, da bi ti služil, pa sem ga uporabljal za svetne namene. Zdaj mi pošiljaš bolezen, da bi me poboljšal. Ne daj, da bi te jezil z nepotrpežljivostjo. Zdravje sem slabo uporabljal in po pravici si me za to kaznoval. Ne daj, da tvojo kazen obrnem v slabo. Daj, moj Bog, da mi tvoja vsemogočna milost tvojo kazen obrne v odrešenje. Če mi je bilo srce polno ljubezni do sveta, dokler je imelo kaj moči, uniči to moč v meni in jo preobrni v zveličanje. Stori me nezmožnega, da bi se veselil sveta, veselil celo z oslabelostjo telesa. Naj se veselim Tebe edinega.
Dodeli mi milost, Gospod, da svojim bolečinam pridružim tvojo tolažbo. Ne prosim, da bi me oprostil bolečin, prosim pa, da bi ne bil prepuščen bolečinam narave brez tolažbe tvojega Duha. Tudi ne prosim, da bi bil deležen polnosti tolažbe brez vsakega trpljenja, zakaj to je življenje poveličanih. Prosim pa, Gospod, da bi čutil oboje hkrati: bolečine narave za svoje grehe in tolažbo tvojega Duha, po tvoji milosti.
Vzemi torej od mene, Gospod, žalost, ki bi mi jo utegnilo povzročiti moje samoljubje zaradi mojega trpljenja in zaradi posvetnih zadev. Napravi mi iz njega priložnost za rešenje in spreobrnitev. Ne prosim te ne zdravja ne bolezni, ne življenja ne smrti, marveč to, da obrneš moje zdravje in mojo bolezen, življenje in smrt v slavo, meni v zveličanje in v korist Cerkve. Ti edini veš, kaj je meni v prid, stori torej, karkoli hočeš. Dajaj mi, jemlji mi, toda uskladi mojo voljo s svojo. Naj se v ponižni in popolni pokorščini in v svetem zaupanju pripravim, da sprejmem vse, kar mi pošiljaš po svoji večni previdnosti. S sv. Pavlom Ti kličem: ‘Naj živimo ali umiramo, Gospodovi smo’ (Rim 14,8). Pritrjujem psalmistu, ki pravi: ‘Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota (Ps 107,1).
V teh stavkih sta Pascal in Tadej povzela celoto svojega življenja, od uspehov in zdravja v mladosti, kar simbolizira slavje cvetne nedelje, ko Kristus kralj ob vzklikanju navdušenih množic prihaja v Jeruzalem, do poslednje preizkušnje, ko sta s Kristusom šepetala: Dopolnjeno je (Jn 19,30). Obenem pa je njuno dušo, v smrtnem snu, napolnjevalo in tolažilo, kar je Jezusu rekel Marti ob smrti njenega brata Lazarja: Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl (Jn 11,25.26).
Pascal je prestopil prag večnosti komaj dva meseca po dopolnjenem devetintridesetem letu starosti. Misli, zbirka fragmentov, so izšle sedem let po njegovi smrti, leta 1670. Do tako globoke vere in zaupanja v Kristusa je Pascal prišel postopoma. Ob vsaki priložnosti je premleval temeljna vprašanja bivanja. O napuhu je zapisal: Tako domišljavi smo, da želimo, da nas pozna ves svet, celo tisti ljudje, ki bodo prišli, ko nas več ne bo. In tako nečimrni, da nam spoštovanje petih ali šestih ljudi, ki živijo v naši bližini, že dobro dene in nas zadovolji.
O iskanju sreče ni razmišljal tako, kot nam sugerirajo ameriške sanje, vsiljene prek oglasov, pač pa je rekel: Človekova veličina je obsežena v tem, da ve, da je nesrečen. Drevo ne ve, da je nesrečno. Nesrečen je lahko le tisti, ki ve, da je nesrečen. A zato, ker ve, da je nesrečen, je tudi velik. Naša človeška veličina ne temelji v nas, na naših velikih dejanjih in stvaritvah. Tega se je Pascal še kako zavedal, kar kaže njegova občutljivost za greh, zato nas po njegovem prepričanju naredi velike šele Kristusova milost. Po Božji milosti pa sem to, kar sem (1 Kor 15,10), je za sv. Pavlom zatrjeval tudi Pascal.
Izjemno resnicoljubnost in dosledno odgovornost za svojo večno usodo je Pascal izpovedal v naslednjem fragmentu: Čudim se in strah me prevzema zaradi ravnodušnosti do spoznanja ob vprašanju, kjer gre v celoti za nas: večnost, ki jo nosi smrt s seboj, je tako pomembna in nas prizadeva tako globoko, da je izgubil vsako pametno razsodnost, kdor bi hotel ostati ravnodušen ob tem vprašanju.
Hotel je reči, da obstaja nešteto vprašanj, ki v znanosti, umetnosti, politiki in družbi pritegujejo našo pozornost in nas vlečejo, da jim posvetimo čas in sposobnosti, a vsa vprašanja postanejo pred obličjem smrti nepomembna. Smrt vse zaključi, smrt izniči vse, kar pripada zgolj zemlji, golemu umu, ki se ne odpira Svetemu Duhu. Noben naš načrt za prihodnost ne seže prek smrti. Na to temeljno resnico, ki vsak hip stoji sredi življenja, in ne nekje na robu, ali na koncu, kot se nam včasih zdi, je želel Jezus tik pred cvetno nedeljo spomniti tudi potrto Marto. Vprašal jo je: Ali veruješ, da sem vstajenje in življenje (Jn 11,26)? Odgovorila je: Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet (Jn 11,27).
Veliki teden obhajamo v razpoloženju, ki oscilira v neskončnem prostorju vidnega in nevidnega sveta, zato je neopisljivo. Naše misli prehajajo od znanega, od zgodovinskih dogodkov v Jeruzalemu, do neubesedljivih in očem nevidnih odrešenjskih tokov velikega tedna, nedostopnih našim mislim in čustvom, ko se naša tipajoča misel preobraža v zaupno vero. Prav v velikem tednu se zavemo, da skrivnosti svojega lastnega bivanja, smrti in vstajenja ne moremo deliti z drugimi. Te resničnosti namreč niso zajete v naravo, morje, zemljo in rastlinje, niso podružbljene, kot bi nam radi dopovedali razni tuzemski kolektivizmi, vanje ne moremo pritegniti niti prijateljev, lastnih otrok ali sozakonca. O teh skrivnostih, ki niso del telesnega in psihičnega sveta, ne ve ničesar nobena znanost in je ne more upodobiti nobena umetnost. Na drugem bregu ni nikogar, o katerem bi kaj vedeli. Lahko se stoično sprijaznimo, da zaspimo v nič, za katerega zopet ne vemo, ali je nekaj hipnega ali večnega. Ostane nam ena sama pozitivna možnost, vera, da v Jezusu naša notranja bit, v večnost uzrta duša, neslišno izreče: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo (Lk 23,46).
Sv. Pavel nam na strah, pravzaprav na grozo ob misli, da bomo umrli, in na popolno negotovost o tem, kaj bo sledilo, odgovarja zelo tankočutno: Če je Kristus v vas, je telo sicer mrtvo zaradi greha, a vas bo obudil od mrtvih. Po svojem Duhu, ki prebiva v vas, bo v življenje poklical tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8, 10.11).
Hvala Tadej!