Svetovne analize kažejo, da na nekaterih delih našega planeta prebivalstvo zelo hitro izumira. Posebej to velja za narode EU, med katerimi je najbolj ranljiva prav Slovenija. Namesto povprečja 2.1 otroka na žensko, ob čemer se prebivalstvo samo ohranja, je v naši domovini to število le 1,2. Morali bi zvoniti plat zvona, vendar očitno, da mnogih ta sramota sploh ne gane. Nekateri »preroki« pa vidijo v tem celo naš prispevek k zmanjšanju svetovne populacije in s tem k prenaseljenosti planeta. Sem spada tudi novi Družinski zakonik o katerem bomo v kratkem glasovali na referendumu.
Ne otrok, otroci so prihodnost naroda
Ko zakonik obravnava otroke, vsaj v uvodnem delu, govori vedno le o enem otroku. Za množino ni prostora. «Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem pravilniku do otroka določene obveznosti in pravice« (čl 1.2). Čeprav zakonik v naslednjem delu čl. 2, določa, da zaradi koristi otrok (množina) uživa družina posebno varstvo države, ostaja vtis celotnega prvega člena, da govori o otroku, in ne o otrocih. Če bi se pripravljalci zakonika zavedali svoje naloge t.j. poleg ostalega, npr. prispevati k večji rodnosti , bi bila že prva omemba otroka v množini. Da s strani predlagateljev zakona to ne bi bila kakšna posebna koncesija, dokazuje dejstvo, da sedaj veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR v 1. čl. pravi, da ureja »razmerje med starši in otroki, …. družina pa je … »življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«, (3. čl.).
Poleg množine »otroci« bi moral čl. 1.2 Družinskega zakonika imeti odstavek : »To še posebej velja za družine z več otroki«, kar bi lahko razumeli kot pohvalo za nesebično in ne odplačljivo delo staršev v takih družinah. Večjo pozornost bi moral Zakonik posvetiti tudi obveznosti otrok do staršev.
Družba brez očetov in mam
Poseben problem prvega člena zakonika pa je namerna opustitev besed »oče« in »mati« in namesto tega uporaba besede starš (eden ali dva). To je razumljivo glede na skoraj popolno izenačenje enospolnih in dvospolnih skupnosti v Zakoniku, pomeni pa nedovoljeni vdor prava v slovensko kulturo, ki je zrasla prav na prizadevanju očetov in mater in na njihovem požrtvovalnem delu za družino. Danes pa smo na poti v čas, ko ne bomo samo brez očetov, (kar je bilo včasih tudi že v preteklosti), ampak prvikrat v človeški zgodovini tudi brez mame, t.j. brez poznavanja njenega imena. Kot da za otroka ni nikoli obstojala. To pa lahko sproži plaz v prepad človeške družbe, ki ne bo več poznala besed OČE, MATI. Ti dve besedi bosta izginili tudi iz slovarja slovenskega jezika.
Za enkrat je po Družinskem zakoniku najbolj na udaru beseda oče, saj »če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo s semensko celico darovalca, njegovega očetovstva ni dovoljeno ugotavljati« (DZ, čl. 138.3). Tak otrok je torej uradno brez očeta. Glede matere je predpis le rahlo drugačen, saj »če je bil otrok spočet z biomedicinsko pomočjo z jajčno celico darovalke, njenega materinstva ni dovoljeno ugotavljati« (DZ, čl. 137.3). Upajmo, da bi bili taki primeri bolj redki.
Če družinski zakonik na referendumu ne bo ovržen, bo v naslednjem koraku pripeljal do možnosti posvojitve otrok v moške skupnosti. V tem primeru bodo matere posebej plačane ženske brez imena, ki bodo svojo vlogo sprejele v socialni stiski. Za njihova imena otroci ne bodo nikoli zvedeli.
Družinski zakonik je torej treba popraviti in izboljšati. Pot do tega nam omogoča referendum 25. marca.
Foto: Wikipedia
