Jezi me, da moja stran izgublja. Tudi zaradi mene. Zato sem se prijavil na razpis za predsednika KPK. Hočem več moči, da bom lahko uresničeval ta načela. Na okroglih mizah sem poslušal ugledne sive glave, ko so se spraševale, kje so mladi, fuj in fej, vseeno jim je, razvajeni so, ovbe, ovbe, strah jih je. Ne bo držalo. Tukaj sem in sprašujem, kaj lahko storim. Ne želim biti le pasivni kronist propada, ne bom samo pripovedovalec grozljivih zgodb za lahko noč. V zadnjem letu sem poskusil ustanoviti nov medij, posvečen preiskovalnemu novinarstvu. Zbiral sem ekipo za snemanje dokumentarcev. Spodletelo je, zaenkrat; ljudje imajo preveč radi mir v svojem prostem času. Razpis za KPK sem jemal kot še en poziv na boj, ki ga ne smem preslišati. Morda res delujem kot surfer iz Malibuja, vendar pa so mi neke stvari že jasne in imam kaj ponuditi. Boj proti korupciji se mi vsekakor zdi cilj, za katerega sem pripravljen dati najlepša leta svoje mladosti.
Resnici na ljubo, vedel sem, da možnosti nimam. Ampak to ni bil moj problem. Meni gredo paraziti pač na živce. Še eno priznanje: lahko bi se bil bolje pripravil. Pravzaprav bi se bil moral. Moral bi si bil vzeti več časa in pogledati več predpisov, ne le tistega o preprečevanju korupcije. Ne vem, mogoče je vendarle preteklo preveč vode, odkar sem se zadeve učil na pamet. Rekli boste, pa saj je pri novinarskem delu poznavanje zakonodaje ključnega pomena. Res je in ko pišem zahtevnejše članke, včasih po več ur brskam po členih. Grem na splet, pogledam, kaj piše, poiščem, kar je relevantnega, zapišem. In nato pozabim. Jutri je nov dan, moj pomnilnik je omejen in splet je čudovito orodje.
Da so me na razgovoru razkosali, ker nisem dovolj natančno poznal zakonov, je menda jasno. Ni bilo neupravičeno. Pri protikorupcijskem zakonu je še šlo, potem pa sem zmrznil. Glede tega nimam nobenih zamer; mislim si, da sem bil – po zahtevanih merilih – med kandidati, ki so se odrezali najslabše. In komisiji niti približno ne zamerim, da me ni izbrala. Sem pa jezen glede vsega ostalega. Mar bi bili dali v razpis, da iščejo pravnika, in jim ne bi kradel časa. Tako pa so se norčevali iz moje fakultete in me spraševali, če se zavedam, kakšen hendikep imam. Ja, zavedam se, ustrelite me. Kaj pa bi rekel? Kakšen nateg: ko sem se odločal za študij, je veljalo, da si z diplomo gospod. Sploh v naših koncih; stara dva sta doma vriskala, ko sem se vpisal. Ko sem diplomiral, sta jokala. Potem pa takole. Hendikep, dobesedni navedek. Kako ciničen, nizkoten čas. Seveda sem zmrznil; sedel sem v tisti pisarni pred samimi birokrati, v neudobni obleki in z nazaj počesano smešno čupo, in se presedal. Pravkar so mi povedali, da so mi vsi lagali: starši, šola, televizija, vsi. V resnici sem hendikepiran. Čeprav seveda to ni pisalo v razpisu. Ampak takole, med nami, gospod Jager, da ne boste več ponovili svoje napake. Simona Habič, ki jo te dni vsi trgajo, je bila edina, ki se je do mene obnašala spoštljivo in profesionalno. Samo želel bi si lahko, da bi ostali sledili njenemu zgledu, in kadarkoli ji bom z veseljem segel v roko. Sicer pa sem izvedel tudi, da je moje novinarsko delo ničvredno. Ne rečem, ne bi ga precenjeval, ampak ničvredno? Tistih pet odstotkov, ki sem jih lahko, sem vendarle spravil v časopis in je imelo neki učinek. Državni sekretar Andrej Horvat je odstopil, ker sem mu dokazal korupcijo. Ne Božiček, ne zobna miška, ampak jaz. Žal, tako je. Boruta Ambrožiča sem ujel s spuščenimi hlačami. Pisal sem o poslih, iz katerih so iz NLB in NKBM izginili milijoni, objavil sem originalni papir o delitvi avtocestnih razpisov med politiko in gradbinci … Nekaj pa menda je. Ali kaj?
“Blablabla.”
Točne besede Polonce Kovač o mojem novinarskem delu.
Kar berete, dragi bralci, je blablabla. Kriminalisti preiskujejo blablabla. Državo so nam ugrabili blablabla in pasove zategujemo zaradi blablabla.
Vic je na naš račun.
Vzporedni svet ne obstaja. Ni ga v definicijah in paragrafih, torej ne obstaja. Vse se nam samo dozdeva. V bistvu je težava v nas – mi smo tisti, ki smo hendikepirani. Sami smo si krivi, ker ne poznamo točne vsebine zakonov. Kakšno poštenje, kakšna morala, prosim vas. Kdor nima v glavi pravnih definicij, je bedak in si je sam kriv, da je poraženec. To je formalistična logika elit, ki je tlakovala pot do vzvodov oblasti medenoustim bleferjem in psihopatom, ki so zafurali to Slovenijo. Izvolite, gospod, seveda, gospod, takoj, gospod, klanjam se, gospod. Od časa Dunaja in Beograda sta pogled na frak in melodija leporečja v Slovencu zbujala ponižnost in zaupanje. In medtem ko v razvitem svetu na najvišje položaje volijo pankerje z zelenimi lasmi, stand up komike in tetovirane čudake – ker so sposobni -, se mi sprašujemo, kaj za vraga delamo narobe. Pokojni Kramberger pa se v grobu obrača kot helikopterski rotor.
Več lahko preberete v Večeru.
