V Argentini je nekaj dni nazaj potekala prava borba, spopad in odkrito nasprotovanje med podporniki življenja in tistimi, ki človeško življenje relativizirajo. Človeško življenje je v nekem smislu res relativno; toda v primeru daru, kar življenje je, torej v primeru odnosa do življenja, ki nam je darovano, ga je potrebno brezpogojno spoštovati! Človeško življenje je po svoje res omejeno; mi pa smo poklicani, da vsako človeško življenje vodimo po poti, ki pelje k »brezmejnosti«, k čemur je vsako človeško življenje tudi naravnano!
Prava in »navidezna« humanost
Namreč, v sredo je argentinski senat, zakonodajni organ, preprečil in onemogočil legalizacijo abortusa, usmrtitev še nerojenega človeka, v njihovem primeru do 14. tedna nosečnosti. Ta splošna prepoved ima nekatere zdrave »implikacije«: npr. kriminaliziranje takega početja, s čimer zakonodajalec morebitne dejavnike odvrača od takega ravnanja (in takega reševanja, ki ne reši problema); predvsem pa obramba človeka, njegovega dostojanstva, zaradi katerega ima vsak človek – tudi to, kar še ni rojeno, bodisi zarodek ali fetus, je treba obravnavati, seveda, kot človeka, kajti očitno je, da iz tega ne bo prišlo nič drugega kakor rojeni človek, zaradi česar je to zmotno obravnavati kot recimo predstopnja ali nekaj kvalitativno drugega od človeka – pravico do življenja, pravico, da mu nihče izmed ljudi te pravice ne prizadene, okrne ali ogrozi, kajti pravica do življenja je temeljna in neodtujljiva pravica vsakega človeka, zoper katero redno ne vzdrži noben razlog. Torej je ta odločba edino humana odločba, kajti kako bi mogli za humano razglasiti odločbo ali ravnanje, ki – v tem primeru absolutno v vsem in povsem nedolžno – človeško bitje ubija, omeji, mu vzame dostojanstvo, ga naredi defektnega ali ga pohabi; kako more reduciranje, omejevanje, zoževanje človeškega življenja veljati za humano, ko pa smo poklicani, »da vsako človeško življenje vodimo po poti, ki pelje k ›brezmejnosti‹« (gl. zgoraj), kakor sem že zapisal in to pojasnjujem: to pomeni, da smo poklicani samo k podpiranju, razvoju in napredku človeškega življenja, in to k takemu, da to doseže popolnost, ne pa k regresiranju, propadu in njegovemu uniče(va)nju. Humano je samo, kar človeškemu življenju služi k njegovi popolnosti, ne pa, kar ga razdira, ugonobi ali zapravi.
Ljubitelji ali sovražniki življenja
Zato postavljam vprašaj, ali smo ljubitelji ali sovražniki prvega človeškega daru, ki je življenje? To življenje je prvi dar, je temeljni dar in osnova vseh drugih pravic, ki jih kot ljudje prejemamo in si jih po pravici lastimo. Kdo sem jaz, da bi drugemu odrekal pravico do življenja; jo prizadeval in omejeval; je takšna drža torej v bistvu človeška? Ali pa je to v bistvu diskriminacija, ločevanje ljudi na vredne in na življenja nevredne ljudi? Ali si potemtakem lastim pravico, da odločam o smrti ali življenju, o ubijanju ali reševanju drugega?!! Nobene druge pravice nimam, razen da podpiram, rešujem in vodim življenje k njegovi izpopolnitvi! Nimam pa pravice, da ubijam, uničujem ali da življenje na kakršen koli način prizadenem! Morda bo kdo ugovarjal: »Ubijam iz ljubezni, da komu prihranim gorje«, »Ubijam iz sočutja, da nekomu prihranim bolečino« … in še druge ugovore, bi bilo mogoče navesti, ki ustvarjajo in delajo videz ali zunanjost humanosti, še več: zavzemanja za človeka; toda srž take usmeritve je vedno ista: Ubijanje, uničevanje človeškega bitja, »razgradnja«, razbitje in povzročanje smrtne rane človeškemu bitju – kar pa hkrati tudi mene obremeni z odgovornostjo, da: predvsem in zlasti mene!!
Prava narava uperjenosti zoper človeško življenje
Zato velja: Vsaka bodisi sistemska bodisi individualna uperjenost oz. realiziranje te uperjenosti – v smislu izvrševanja tega dejanja – proti človeškemu življenju v obliki abortusa ali njemu podobnega dejanja je gnusno, nehumano oz. globoko zločinsko dejanje! Sramotno, nedostojno in globoko obremenjujoče. Tudi sv. Janez Pavel II., papež, je kot žalostno implikacijo prav tega ne-, proti-človeškega in težkega ravnanja navedel izumiranje; rekel je nekako takole: Narod, ki mori lastne otroke, je narod, ki nima prihodnosti! Kdor uničuje drugega – to je tukaj dokaj oz. zelo evidentno – praktično uničuje samega sebe, svojo prihodnost in tudi svojo sedanjost.
Ravnanje držav v besedah oz. dejanjih
Običajno imajo države v svojih ustavah zapisano določbo (ustavni člen), da je potrebno človeško življenje varovati! A namerno, umetno in neutemeljeno se naredi problem o človeškosti nerojenega človeškega bitja, torej, ali je tisto, kar človeška mati ali noseča žena nosi pod svojim srcem, sploh človek!!? S kakšnim namenom?!! Da bi bilo to, pravim, »človeško bitje« dotakljivo!! Da bi ga mogli »odstraniti« oz. zločinsko pokončati! Kakšen blodni duh ali zavedeno mišljenje nas navdaja, da s tem, ko »človeški plod« odstranimo, mislimo, da mu – tudi če je prizadet – koristimo, da z ubojem koristimo živemu, da s smrtjo služimo življenju; da z ubojem celo ljubimo, da smo s tem celo dobri in plemeniti in da ravnamo humano??! In s tem, kakor pravim, smrtno poškodujemo ne le tistega, ki je odstranjen, pač pa tudi tistega človeka, ki ga je odstranil in vse, ki so pri tem dejavno sodelovali, čeprav: na drugačen način! In kakšne rane prizadenemo s tem dejanjem vsem, ki so v to vpleteni in pravkar navedenim!! Kdo bo zdravil te rane? In kdo bo tem ranjenim pomagal?? (Običajno tisti, ki te rane naredijo, prepustijo žrtve samim sebi.) Prav je zločin poimenovati z zločinom; žrtvam teh zločinov, tistim, ki so kakor koli prizadeti ali ranjeni zaradi tega (tudi storilcem) pomagati; tistim, ki so v skušnjavi in možnosti, da bi to dejanje storili, pa stati ob strani, da bi se takega dejanja vsaj vzdržali (in če je mogoče, ga tudi miselno zavrgli) – da bi z globoko krivdo ne obremenili sebe, drugim ne povzročili nepopravljive škode in drugim (sodelujočim) ne nepotrebnih, globokih ter bolečih ran!!
Moderno in sodobno protislovje
Nedvomno je velika sramota in madež današnjega časa takšno, »poljubno« ravnanje z »nerojenimi« ljudmi! V času, ko se tako poudarja sleherna človeška pravica (včasih tudi nelogične in »neumne«), se tako zlahka jemlje nekaterim, nič krivim prva in temeljna pravica!! In ta pravica se jemlje v imenu nekaterih domnevnih pravic, ki pa so, seveda, v svojem bistvu, nelogične in neutemeljene ter si samo nadevajo ime »pravica«! To pa zato, da bi bilo to (jemanje življenj) dovoljeno in bi bilo tako početje »humano«. Poleg tega si takšno početje strupeno nadeva ime »napredno«, »sodobno« in »moderno«!!
Protislovje med zvenečimi zakoni in ravnanjem tvorcev le-teh
Dejansko je že tako, da si tudi tisti, ki v praksi odobravajo tako ravnanje, in ki vladajo, pišejo zakone in odločbe, v in s katerimi razglašajo in razlagajo, da ravnajo »odgovorno«, »humano«, »pravično«, »človekoljubno«, da »skrbe za človeka«. Toda njihovo ravnanje in odkrito odobravanje omenjanega, definitivno nečloveškega početja jih ujame v past, razkrije in demantira. Početje jih razkrije, izda!
Za sklep
Smo torej kot družba ali posamezniki sovražniki ali ljubitelji življenja?! Če sovražniki (in življenje »odstranjujemo«), potem dejansko sovražimo predvsem sami sebe! Potem se uničujemo in nimamo prihodnosti! Če pa smo ljubitelji, potem na pravi način ljubimo tudi sebe in si gradimo lepšo prihodnost!
»Ne ubijaj!« To je temeljna zapoved človekovega ravnanja! In pa: »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).
Ne gre za obsojanje. Gre za pravo naravnanost. Kajti samo modro ravnanje zagotavlja »preživetje«.
Kaj in kako torej je potrebno delati v odnosu do življenja (drugih)? Delati moramo in smemo le to, kar dodaja življenju življenje ali dodano vrednost; nikakor pa življenja ne smemo krniti ali celo uničevati in povrh tega to imenovati kot »napredek«, »človeška pravica« in »humano ravnanje«!
