Drugo leto bo minilo 40 – let, ko se je 30. avgusta 1974 ob 22.40 uri zvečer v Zagrebu zgodila huda železniška nesreča. To je bila doslej najhujša železniška nesreča na Hrvaškem in v nekdanji Jugoslaviji, ter do takrat ena najhujših v Evropi. V nesreči je bil udeležen ekspresni potniški vlak št. 10410 na mednarodni vožnji Atene – Beograd – Zagreb – Dortmund na katerem je bilo okoli 400 potnikov, večina izseljeniških delavcev, ki so se vračali s poletnih počitnic nazaj na delo v Nemčijo. Vlak je s hitrostjo 104 km/h prevozil rdeči signal in zapeljal na postajo, kjer je bila omejitev hitrosti na samo 40 km/h. Vlak je iztiril, zadel peron in se prevrnil. V nesreči je umrlo 153 potnikov, 90 pa je bilo težko ranjenih. Nekateri so umrli tudi zaradi električnega udara, saj je vlak porušil več drogov električne napeljave. Z identifikacijo izmaličenih človeških trupel so imele oblasti veliko težav, zato kar 41 ponesrečencev niso nikoli prepoznali. Pokopani so bili v skupen grob na zagrebškem Mirogoju. Josip Broz Tito je po nesreči razglasil dan žalovanja.
Kasnejša preiskava vzrokov za nesrečo je izključila tehnične napake, zato sta bila za povzročitev nesreče obtožena strojevodja Nikola Knežević in njegov pomočnik Stjepan Varga, ki sta nesrečo preživela. Najverjetnejši vzrok za nesrečo so preiskovalci pripisali izčrpanosti obeh železničarjev, katera bi morala dobiti zamenjavo že v Slavonskem Brodu. Meseca avgusta sta že delala več kot 300 ur, pred nesrečo pa sta delala že 51 ur brez počitka. Kljub tej olajševalni okoliščini je sodišče strojevodjo obsodilo na petnajst, njegovega pomočnika pa na osem letno zaporno kazen. Ni bilo izključeno, da sta zaradi zamujanja vlaka, kar je bila posledica nizkega standarda prometne infrastrukture, skušala s pospeševanjem hitrosti doseči zagrebško železniško postajo še v rednem času, povrhu sta verjetno pa še zaspala…
Vir : Delo, 01. septembra 1974
Foto: index.hr
