Utrinek: “Osmuknil sem zoreči klas pelina”

Foto: Tatjana Splichal, vir: Rafaelova družba.
Foto: Tatjana Splichal, vir: Rafaelova družba.

V Galeriji Družina, je bil 13. oktobra slovesen večer – potekala je predstavitev knjige Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki je izšla v sozaložništvu Rafaelove družbe in Družine in predstavitev razstave arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945.

Večer so začeli vrhunski umetniki. Slovenski oktet je v prvem delu zapel tri skladbe v nadaljevanju pa gostje vsak s svojega vidika spregovorili o knjigi oziroma o razstavi.

Tone Rode, direktor Družine, je med drugim dejal, da knjiga nima le dokumentarne vrednosti vendar nas »vabi k utrditvi skupnega spomina, predvsem pa k ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežjih okoliščinah. Nešteto portretiranih obrazov nam pričuje o tem, da ni življenjske ne zgodovinske preizkušnje, ki je ne bi mogel oplemenititi niz zavestnih človeških odločitev za dobro, lepo in resnično, tudi sredi najhujše negotovosti in navidezne brezizhodnosti.«

Lenart Rihar, urednik knjige in voditelj Rafaelove družbe je povedal, da začetki dela z arhivskimi fotografijami segajo v začetek devetdesetih let, ko je dr. Janez Arnež v Zavodih sv. Stanislava postavil razstavo o begunskem tisku. Po tem dogodku je Rafaelova družba leta 1993 pripravila razstavo arhivskih fotografij iz življenja slovenskih beguncev v Avstriji. Začela je pridobivati tudi vedno več gradiva na omenjeno temo, posnetke je digitalizirala in jih do slej oblikovala v šest različnih razstav. Zadnja razstava, popestrena z besedo akademika Kajetana Gantarja, je bila pripravljena ob 70-letnici umika pred boljševiškim nasiljem in ob izidu fotografske monografije. O knjigi Cvetoči klas pelina je urednik med drugim povedal: »Ob fotografskem arhivu smo se ves čas spogledovali z možnostjo, da bi bila razstava okronana tudi s knjižno izdajo. Knjiga je seveda najprej knjiga fotografij, vemo pa da je bil ta del zgodovine zmaličen in zamolčan, v šolskem sistemu in javni zavesti ga ni, čeprav na drugi strani predstavlja mogočno zgodbo iz katere bi lahko narod in država srkala življenjske sokove, da bi danes drugače – samozavestno in zaupanjem gledali v prihodnost. Zaradi te odsotnosti se nam je zdelo nujno, da fotografije umestimo v zgodovinski prikaz.« Rihar se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so prispevali svoj trud k nastanku monografije.

Mag. Helena Jaklitsch se je osredotočila na zgodovinsko študijo o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila in zavzema v knjigi trideset strani. Povedala je, da je nekaj gradiva o tem obdobju slovenske zgodovine našla v Narodni univerzitetni knjižnici, predvsem taboriščne časopise, v državnih arhivih pa je bilo gradivo večinoma uničeno. Nekaj dokumentov je pridobila v arhivu UNNRE v New Yorku, veliko taboriščnih izdelkov, zapisov in pričevanj pa tudi pri prijateljih in znancih v Argentini ter v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Jaklitscheva je spregovorila tudi o neverjetni žilavosti, ustvarjalnosti in delavnosti slovenskih beguncev v nemogočih razmerah in dejala, da se z izidom monografije delno popravlja krivica, ki se je v vseh teh desetletjih naredila beguncem, ki so zamolčani še danes.

Posebna gosta večera sta bila tudi zakonca Majda in Alojz Starman iz Špitala, nekdanja taboriščnika. Njuno sodelovanje z Rafaelovo družbo se je začelo leta 2006, prav v Galeriji Družina, ko sta prvič videla razstavo arhivskih fotografij. Takrat sta z neverjetnim zanimanjem pregledovala fotografije in bila kasneje povabljena, da pregledata celoten fotografski arhiv, ki ga hrani Rafaelova družba. V kratkem pogovoru z voditeljico večera, radijsko napovedovalko in novinarko Edito Žugelj, sta predstavila svojo begunsko izkušnjo in kako se jima še danes uspe dokopati do številnih pojasnil k fotografijam.
Predstavitve se je udeležilo mnogo poslušalcev iz domovine in zamejstva. Posebno pozornost je vzbujalo tudi osem nekdanjih taboriščnikov. Večer se je sklenil z veličastno pesmijo Slovenskega okteta, obiskovalci pa so se še dolgo v klepetu zadržali v Galeriji Družina.

Mihela Zaveljcina

Pripis uredništva: Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Naša luč.