Utrinek iz letošnjega Pohoda za življenje

Nedeljsko dopoldne, koprska Taverna. Zbrana množica v pričakovanju začetka Pohoda za življenje. Približuje se sprevod z obilnim policijskim varovanjem. Z nič kaj prijaznimi pogledi in nadvse glasno se pomika ob robu prireditvenega prostora, kjer se odvija program za otroke. Otroške melodije je prevpilo skandiranje ženskih glasov. Nisem preverjala, če je bil vmes tudi kakšen moški glas: »Moja mater-nica, mo-je te-lo!«

Drage (pretežno) mlade in (pretežno) zavedene gospodične, ki ne berete tega zapisa! Ne verjamem, da tudi v resnici enačite en, izključno ženski notranji organ s celim telesom. Morda bi bil na mestu razmislek o popravku, recimo: »Moja mater-nica, del moje-ga te-lesa!« Sicer pa vem, da ni bil vaš namen poučevanje anatomije, temveč opozarjanje na domnevno avtonomijo ženske pri odločanju o svojem telesu. Podpiram. Ne le ženska, vsak človek naj odloča, o čemer more in sme odločati – o vsem pač ni mogoče, ker telo ne funkcionira po standardih sodobne demokracije.

Ne morem preusmerjati toka krvi, živeti brez dihanja, kontrolirati živčevja in ostalih življenjsko nujnih funkcij. Lahko pa izberem, ali bom trpel zobobol ali stopil do zobozdravnika. Ali bom pustil, da se rakaste celice razraščajo, ali dovolil kirurgu, da jih odstrani. Ali odrezati del noge ali pustiti gangreni, da me po hitrem postopku spravi na pokopališče. In tako dalje.

Smem, moram in hočem odločati o mojem/svojem telesu. Ne pa o zobu in zobobolu sosede. Ne o njeni poškodovani roki ali o zagnojenem nohtu njenega moža. Celo v njeno frizuro se ne bom vtikal. Lahko poslušam, svetujem, zapeljem do zdravnika ali frizerja, toda njuni zobje, roke, nohti, lasje … niso moji. Kaj bosta z njimi počela ali storila, odločata sama.

Načeloma, bi bilo potrebno dodati. Po standardih sodobne demokracije je namreč mogoče trditi in s preglasovanjem uzakoniti marsikaj. Po ‘načelih relativizacije’ danes trditi to, jutri nasprotno. Za nekoga tako, za drugega v primerljivi situaciji pa drugače. Človeku pripisovati neodtujljive pravice do življenja, varnosti, zaščite … in mu v naslednjem členu ali zakonu vse to odvzeti. Ali pravice priznavati samo nekaterim. Ljudi po trgovsko sortirati: zaželeni, nezaželeni, odvečni, nepotrebni, ‘škart’ … In po potrošniški logiki tudi obravnavati: za uporabo ali za odpis.

Prav to izraža oguljeni, a dejansko srhljivi slogan: »Sama odločam, kaj bo(m) s tem, kar je v moji maternici.« Ko mu namreč odstranimo besedno lupino, ostane ‘s splošnim družbenim konsenzom demokratično sprejeta in uzakonjena’, dejansko pa sprevržena ‘pravica’, da o telesu drugega – ne kogarkoli, pač pa najbolj ranljivega, nemočnega, brez možnosti obrambe – smemo odločati do te mere, da mu ne populimo le zobe, nohte, prste in lase, temveč mu vzamemo življenje.

Mačke in psi in zdi se, da celo invazivni tujerodni škodljivci, so zakonsko zaščiteni s skrbno predpisanimi bivalnimi in vzrejnimi pogoji, povzročanje poškodb, trpljenja, njihova nepotrebna ali neprimerna usmrtitev predstavljajo nedopustno mučenje ipd. Čudež novega življenja, nebogljenega otročička pa zbanaliziramo na tujek v maternici, zoprni trn, ki ga je najbolje čim prej izpuliti??

Drage mlade gospodične, vašega današnjega sprehoda ne bi bilo, če bi vaše mame pred leti ravnale, kar njihove hčerke dandanes razglašajo za svoboščino in pravico. Ob vašem kričanju sem imela pred sabo dva mladeniča, enega že višjega od mene. Ne verjamem, da bi kdorkoli na tem svetu trdil, da sta del mojega telesa. A to nista bila niti takrat, ko sta pred ne tako davnimi leti – ne hkrati, temveč drug za drugim – bivala v mojem telesu, ki je že pred tem nudila zavetje njunim sestram. Če bi bili del mojega telesa, bi ob njihovem rojstvu izgubila ‘del sebe’. Toda moje telo je ostalo celovito, bilo je zgolj začasno bivališče za njihova majcena telesa.

Ne verjamem, da bi ob pogledu na fanta kdorkoli na tem svetu trdil ali odobraval, da lahko z njima počnem karkoli. Ne, nikomur ni dopustno povzročati slabega: krivic, poškodb, trpljenja. Zato ne razumem, zakaj naj bi bilo sprejemljivo in dopustno odločanje o življenju in smrti, ko gre za tistega, ki se ne more braniti: še ne rojenega ali pa onemoglega, hudo bolnega ali prizadetega. V definiciji človeškega bitja ni pogojevanja s starostjo ali zdravstvenim stanjem, zato predstavljajo prizadevanja za pravico do usmrtitve, pa čeprav skrita pod krinko ‘izbire’ ali ‘svobodne odločitve’, diskriminacijo najšibkejših na podlagi specifičnih osebnih okoliščin. A glej, čudo: ob neverjetni dandanašnji občutljivosti za ’tisoč odtenkov namišljene diskriminacije’ jo v teh v nebo vpijočih primerih poimenujejo za pravico.

Martina Krečič, Vipava