Nedeljske turške volitve so nam pokazale, da velika večina Turkov hoče oblast, ki sledi tradicionalnemu sunizmu, ga podpira in poskuša razširiti po svetu. Več kot očitno in alarmantno sporočilo, da integracija Turkov ni uspela, pa so turški volivci v Nemčiji, Franciji in Španiji, ki so Erdogana volili še bolj množično kakor v Turčiji. Pri nas Aleš Črnič s pozivanjem k pogovoru »o islamofobnih politikah strahu«, ustvarja vtis, da so kristjani in stranke, ki jim je mar za usodo naše domovine in civilizacije, sovražniki islama. Sloveniji se zvit in perverzen sovražni govor, ki instrumentalizira muslimane proti kristjanom za podporo protidemokratični politiki, bistveno ne razlikuje od Erdoganove.
Papež je pred leti opozoril na težnjo po izključevanju v francoski laičnosti. Zanimivo, da se je predsednik Macron strinjal z njim: »Danes, v tem trenutku velike družbene krhkosti, ko je samo tkivo nacije na tem, da se strga, imam za svojo odgovornost preprečiti spodjedanje zaupanja katoličanov do politike in politikov. Ne morem pristati na to omalovaževanje niti ne dopustiti, da se to razočaranje še poveča. To je toliko bolj res, ker sedanje razmere niso toliko sad cerkvene odločitve, kakor posledica tega, da so politiki v zadnjih letih globoko prezirali katoličane v Franciji.«
Papeževa in Macronova diagnoza žal ne velja le za Francijo, marveč še mnogo bolj za Slovenijo. Zato ne preseneča, da je nadškof Zore pri maši za domovino ugotavljal, kako »smo v naši državi slovenski katoličani še vedno prepogosto žrtev žalitev, zgodovinskih predsodkov in nestrpnosti – pa naj bo to v medijih, politiki ali pa v državnih ustanovah«. Sam je nanizal politične probleme: odlaganje uveljavitve odločbe Ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnih programov v zasebnih osnovnih šolah, odklanjanje ureditve za delovanje Cerkve, že 26-letno čakanje na sklenitev mednarodnih sporazumov, s katerimi bi zaščitili versko svobodo.
Politika ne ustvarja le (ne)ugodnih razmer za razvoj gospodarstva, marveč tudi za zdravo ali zadušljivo družbeno ozračje. Pri tem vključuje v svoje usmeritve medije, ki ji pri nas v veliki večini vdano služijo. In ker politika z nereševanjem odprtih vprašanj v zvezi s Cerkvijo ustvarja ugodne pogoje za vsakršno širjenje predsodkov in nestrpnosti do katoličanov, tovrstnih medijskih presežkov ne manjka. Čeprav je tokrat pred volitvami in po njih na sramotilnem stebru Janša, smo med drugim vseeno lahko brali, kako Cerkev ustvarja kulturo strahu pred islamom.
Nobene škode zaradi erozije krščanstva?
Duhovnik Aleš Črnič, soustanoviteljev Cerkve svete preproščine, poziva k pogovoru »o islamofobnih politikah strahu«. Ta kultura, ki jo po njegovem od 9. stoletja dalje ustvarja Cerkev, naj bi dosegla vrhunec v prvi križarski vojni, pri nas pa jo okrepijo še turški vpadi. Kaj o tem menijo zgodovinarji?
V delu Srečanje islama v prvi križarski vojni Nicholasa Mortona beremo: »Franki (križarji) niso poznali islama oz. ‘saracenskega zakona’, kot so ga tedaj imenovali, niti jih ni zanimal. Merili so na Jeruzalem, ne na islam. Glavni križarski nasprotnik so bili seldžuški Turki, ki so bili izvorno v glavnem šamansko in stepsko ljudstvo. V stoletju pred križarji so se selili iz srednjeazijske stepe in zavzeli večino muslimanskega sveta; Sirijo in Sveto deželo so osvojili 20 let prej. Od 1090 so se Turki začeli spreobračati v islam, vendar so mnogi ohranjali elemente svojega nekdanjega verovanja.«
Tudi v pozivu papeža Urbana II. (1095), naj gredo Franki na pomoč Bizantincem, ki jih ogrožajo Seldžuki, in naj zagotovijo romarjem varno pot do Jeruzalema, niso omenjeni ne islam ne muslimani. Govorjenje o kulturi strahu pred islamom nima nobene podlage v dejstvih; nasprotno, arabski muslimani so se križarjem pridruževali v boju proti seldžuškemu zavojevalcu. Res pa je, da so bili križarji presenečeni, ko so odkrili (1099), da Jeruzalem ni več v rokah Seldžukov ampak Fatimidov, s katerimi so se že skupaj borili proti Seldžukom. Po vojnih običajih so dali mestu možnost, da se preda, a ker se ni, so ga zavzeli in vse v njem pobili (okoli 3.000).
Preprostež Črnič nekritično kima muslimanski doktrini, da imajo judi, kristjani in muslimani »istega Boga in skupne preroke (…). Muslimanov se ne bojimo zato, ker so od nas tako radikalno drugačni, temveč ker so nam tako prekleto podobni.«
Kaj bi rekli o človeku, ki bi razlagal, da so vsi Janezi eden in isti človek, ker imajo isto ime? Ali pa da so nogomet, rokomet, košarka … eno in isto, saj vsi igralci tekajo za žogo?
V resnici je Bog judov in kristjanov Bog zaveze z ljudstvom v zgodovini, kar se za kristjane sklene z učlovečenjem Božjega Sina. Koran nasprotno trdi, da Alah ni oče in nima sina. Alah je absolutno presežen in nad zgodovino, človek je zanj le »abd«, suženj, ne pa partner v zavezi. Za enakimi izrazi (Bog, prerok, milost) so povsem različne resničnosti, kar se hitro pokaže, ko steče pogovor na teološko-antropološki ravni. Zato se lahko pripadniki teh verstev pogovarjajo, kako bodo živeli skupaj, ne pa kako bodo nespravljive verske posebnosti spravili na skupni imenovalec. Prikrivanje razlik se prej ko slej konča v nesporazumih, nezaupanju in razočaranju nad sogovornikom, ki bi moral biti isti, a se izkaže za drugačnega.
Sveti preprostež Černič skupaj s Kenanom Malikom ne vidi, da bi erozija krščanstva kaj oslabila vrednote tolerance, enakosti in univerzalnih pravic. Kljub vsemu pa se zastavlja vprašanje, kaj jih bo zagotavljalo? Umotvor preprostežev? Malo verjetno! Islam? Morda, a zaenkrat ne slovi ravno po njih.
Al Andaluz, za Črniča »cvetoča islamska civilizacija«, ni nič drugega kot mit, kar je mogoče razbrati že iz naslovov zgodovinskih študij v zadnjih letih (Joseph Pérez, Andaluzija: resnice in legende, 2018; Serafin Fanjul, Zgodovinska stvarnost Španije treh kultur, 2017). Ustavimo se za hip pri delu Mit andaluzijskega raja: muslimani, kristjani in judi pod islamsko oblastjo v srednjeveški Španiji (Dario Fernandez-Morera, 2016).
Avtor sledi nastanku tega mita in prikaže dejansko življenje na podlagi prvotnih virov. Osvajalci niso prišli kot višja civilizacija podjarmit nižjo vizigotsko, ampak so vdrli v romanizirano, katoliško in materialno izpopolnjeno kulturo. Že iz naslovov poglavij je jasno, da življenje ni bilo rajsko: Mit umajadske tolerance: inkvizicije, natikanje na kol in križanja (4. pogl.); Ženske v islamski Španiji: obrezovanje ženskega spolovila, kamenjanje, zakrivala in spolno suženjstvo (5. pogl.). Ženske so bile v krščanski Španiji mnogo bolj svobodne glede dela zunaj doma in dostopa do politične moči.
Ko preprostež Črnič že omenja »Ibn Khalduna, andaluzijskega zgodovinarja, protosociologa in protodemografa«, ne bi škodovalo, če bi še omenil njegovo povezovanje džihada in islama: »V muslimanski skupnosti je džihad religijska dolžnost, ker je univerzalnost muslimanskega poslanstva in dolžnost spreobrniti vsakega v islam bodisi s prepričevanjem bodisi s silo.« Zato izvaja človek, zadolžen za verske zadeve, »politiko sile, ker si je islam dolžan podrediti druga ljudstva« (Muqaddimah, 1377).
Ali torej res ne bo nobene škode za vrednote tolerance, enakosti in univerzalnih pravic zaradi erozije krščanstva? Na to je že davno slikovito odgovoril Lev Tolstoj v svoji Izpovedi: »Navodila tosvetne morale, ki ni utemeljena na krščanskih naukih, so natančno takšna, kakršna lahko daje človek, ki ne pozna glasbe, mi pa bi ga postavili za dirigenta in bi začel mahati z rokami pred glasbeniki, ki se odlično spoznajo na to, kar izvajajo. Po sili vztrajnosti in zaradi tega, kar so prejšnji dirigenti naučili glasbenike, se lahko glasba nekaj časa še nadaljuje. A očitno bo mahanje človeka z dirigentsko paličico, ki ne ve ničesar o glasbi, brez koristi in bo sčasoma zmedlo glasbenike in vrglo orkester iz tirov.«
Usmerjanje muslimanskih volivcev
V delu Islamska izjema (2004) se Hamadi Redissi, sam musliman, sprašuje, »Zakaj islam ostaja edini zunaj demokratičnega vala, ki je zajel skoraj ves svet?« In odgovarja, da temu ni tako zaradi islama samega, tega je namreč mogoče interpretirati tako ali drugače, kriva je država, ker » v pokolonialnem navdušenju ni odpravila religijskega imperija. Iz strahu se je pustila vpeti v tradicijo, je na veliko popuščala in se vključila v začarani krog države, ki ščiti mitologijo ‘naravne religije’ (islam), celo mimo svoje zakonodaje. Družba vdihuje z vsemi pljuči od doma do javnega prostora tradicionalni islam.« Enako trdi pisatelj Ed Husain: »Ne moremo grajati ostalo globalno sosedstvo za požar, ki smo ga zanetili v svojem lastnem domu.«
Če so nedeljske turške volitve kaj pokazale Evropi, je to, da velika večina Turkov hoče oblast, ki sledi tradicionalnemu sunizmu, ga podpira in poskuša razširiti po svetu. Zgodovinar in sociolog Hamit Bozarslan je po volitvah objavil v Le Mondu članek z naslovom: Erdoganova Turčija je radikalni primer protidemokracij 21. stoletja. »Erdoganizem izhaja iz načela, da ima turško ljudstvo, oborožena roka islama, poslanstvo, da dominira svetu in mu tako prinese pravičnost in harmonijo. To poslanstvo naj bi ovirali zahodna sovražnost, notranji sovražniki in odtujene pozahodnjene turške elite. Cilj pa je leto 2071, tisočletnica turške zmage nad Bizancem, ko se bo začela nova doba turške dominacije.« Turški volivci v Nemčiji, Franciji in Španiji so Erdogana volili še bolj množično kakor v Turčiji. To je več kot očitno in alarmantno sporočilo, da integracija Turkov ni uspela, in če ni Turkov, ki so še najbolj evropski, bo še manj drugih sunitov.
Črničevo pisanje o veličini islama in nepotrebnosti krščanstva se tako izkaže za prazne marnje svečenika vsakršne preproščine, predvsem pa intelektualne. To mu ne nazadnje sporoča tudi notranja ministrica: »Pri nas je še vedno stanje duha, da bo mogoče migracije obravnavati le na verbalnem nivoju, z borbo zoper populizem, zoper sovražni govor, a to dejansko ni rešitev v teh zgodbah …«
Ob tej sveti preproščini se ne bi bilo vredno ustaviti, če bi šlo zgolj za šablono, ki jo samooklicane napredne sile klonirajo v nedogled v prepričanju, da se bo laž prijela. Ne gre namreč prezreti, da je bil ta klerik svete preprostosti tudi državni sekretar (zakaj ni sociolog Črnič tega hudega »klerikalizma« obsodil?! Dvojna merila!?), torej visok politik v taboru Janković-Bratovškove. Glede na trenutek, kdaj je privlekel to šablono iz ropotarnice fake stories, je to jasen poziv muslimanom pri nas, naj volijo protijanševko falango.
Še več, poziva jih, naj na jesenskih lokalnih volitvah volijo za župane svoje »dobrotnike« à la Janković. Gre za ustvarjanje vtisa, da so kristjani in stranke, ki jim je mar za usodo naše domovine in civilizacije, njihovi sovražniki. Opravka imamo z zvitim in perverznim sovražnim govorom, ki instrumentalizira muslimane proti kristjanom za podporo protidemokratični politiki, ki se bistveno ne razlikuje od Erdoganove.
