Ura resnice za demokracijo

Nedeljske volitve v dveh nemških deželah, Saški in Turingiji, so postavile nemško politiko pred zelo težko rešljivo nalogo. Volivci teh dveh nekdanjih dežel iz komunistične Nemške demokratične republike so omogočili, da pridejo na površje politične stranke, ki so v nemškem političnem polju ožigosane kot nesprejemljive, istočasno pa so potonile stranke, ki so do sedaj veljale kot standard pri delitvi politične pogače v zveznem merilu.

Edini pozitivni rezultat volitev je izpad večkrat prebarvanih komunistov s stranko Levica – Die Linke na Saškem, a je na njeno mesto stopila na novo ustanovljena stranka BSW nekdanje voditeljice komunističnega foruma v Levici Sahre Wagenknecht, ki je prejela na Saškem 11,8 odstotkov, v Turingiji pa celo 15,8 odstotkov. S tem rezultatom je postala v obeh deželah tretja politična sila. Posebnost te stranke je, da nima nekega jasnega političnega cilja, verjetno tudi ne volje do prevzema politične odgovornosti. Je le moteči zobček v mehanizmu parlamentarne demokracije.

Kar pa povzroča glavobol tako imenovanim zastopnikom zmerne politike, je uspeh stranke AfD – Alternative za Nemčijo. V obeh deželah je prejela preko 30 odstotkov glasov. Ta stranka je gradila svoj uspeh na zgrešeni in neodločni zvezni politiki do dotoka migrantov. To dejstvo samo po sebi te stranke še ne bi naredilo za problematično in nesprejemljivo za etablirane demokratične stranke. Svoj ugled je zapravila z nekaterimi neonacistično obarvanimi ljudmi v vodstvu stranke, posebno po izstopu zmernejšega predsednika stranke dr. Mauthena leta 2023, ki je odločno kritiziral neonacistične ideje, kot so rasizem, antisemitizem in posebno še omalovaževanje holokavsta. Poleg tega je stranka skrajno skeptična do EU in naklonjena ruskemu diktatorju Putinu, ki zna ceniti zahodne politične tokove, ki motijo več ali manj uspešno politiko zahoda. Ugledu stranke je seveda tudi škodovalo opazovanje s strani urada za ustavno varnost. To so madeži, ki povzročijo, da se nobena stranka, ki sledi realnim evropskim ciljem, ne želi z njimi kontaminirati. Tako so vse tradicionalne stranke že pred volitvami odločno zavrnile sodelovanje oziroma koalicijo z AfD.

Iz nedeljskega volilnega pogorišča izstopa še edini rešilni opornik zmerne desnice CDU – Krščansko demokratična unija. Zaradi omenjenega zavračanja sodelovanja z AfD se je znašla stranka, ki je dosegla na Saškem celo tesno zmago z 31,9 odstotki proti AfD z 30,6 odstotki in v Turingiji bolj skromnih 23,6 odstotkov, AfD pa celo 32,8 odstotkov, v nezavidljivem položaju ob iskanju koalicijskih partneric. V obeh primerih bi morala požreti krastačo BSW, v Turingiji pa še eno dodatno Die Linke.

Naj CDU zaradi odklanjanja AFD odvrže svojo odklonilno držo do aktivnih neokomunistov, da bi se izognila sodelovanju z AfD, ki jo vodijo neonacistično obarvani posamezniki? Izredno težko vprašanje. Edino, kar je pri vsej zadevi pozitivno, je, da so volitve potekale popolnoma korektno in rezultati so brez dvoma točni.

Jaz vidim tukaj na veliki preizkušnji sam sistem demokracije. Ali je dopustno in odgovorno zaradi nekih paralel z zgodovinskimi dogodki iz časov hude diktature postaviti pred demokratično odločitev svobodnih državljanov neko nejasno formulirano bojazen, da bi sodelovanje z AfD ogrozilo eksistenco nemške države? Kot prepričan demokrat mislim, da ne. Nasprotno, volivci bi se počutili manipulirane in bi takšno obnašanje politike do njihove odločitve naredilo zaupanju v demokracijo več škode kot koristi. Na kraju se z nobenim političnim trikom ne bo nihče mogel izogniti vplivu na politiko, ki si ga je AfD s temi volitvami pridobila. Sodelovanje z AfD še pa ne pomeni »Machtergreifung« – prevzem oblasti v nacionalsocialističnem smislu s strani AfD. Saj so danes življenjski pogoji in politično okolje neprimerljivi s tistimi v Vajmarski republiki leta 1933. Saj, mogoče si AfD niti ne želi prevzeti vladne soodgovornosti, ker s svojim skromnim programom in kadrom ni sposobna kljubovati današnjim kompliciranim zahtevam. AfD se zaveda, da bi z vstopom v vladno odgovornost morala marsikaj odložiti v garderobo, preden vstopi v deželni parlament. Vsaka stranka, ki nosi politično odgovornost, je izpostavljena neizogibni obrabi. Jaz bi AfD dal to priložnost, da sama okusi, kaj je realna politika. Sicer je pa svojo vlogo odigrala že s tem, da je vzpodbudila zvezno vlado v Belinu in druge s problematiko migracije soočene dežele, da se resno lotijo tega problema.