Od otroštva naprej sem bil brez domovine. Domovina v kateri sem živel, je bila domovina lastnikov rdečih knjižic. Naloga oblasti je bila varovati te knjižice, zraven pa razglašati svobodo, enakopravnost in bratstvo. V resnici je svoboda veljala za tiste, ki so se z vsem strinjali. Za take, ki so imeli pomisleke, pa je veljal zakon UDBE. Obravnavani so bili kot drugorazredni državljani, pogosto celo kot sovražniki države.
Upali smo, da smo z osamosvojitvijo končno vsi Slovenci prišli do svoje domovine, domovine bratstva in razumevanja.
Sedaj pa se nam je zgodilo, da je 2%-na manjšina, ob podpori lastnikov rdečih knjižic, medijev in mednarodnih lobijev, hotela z Družinskim zakonikom vsem Slovencem vsiliti svoj družbeni prav. O spornih rešitvah se niso bili pripravljeni pogovarjati z drugače mislečimi. Pozabili so, da je čas totalitarnega vsiljevanja nepreverjenih rešitev minil in je treba novosti uvajati s posluhom za mišljenje drugih. Tiste, ki se z njimi niso strinjali, so proglasili za zagamane.
K sreči se je na referendumu pokazalo, da je čas vsiljenih rešitev za Evropo zamrznjen v prejšnjem stoletju in pri iskanju rešitev naj bi glavno vodilo bilo sporazumevanje. Družinski zakonik je bil na referendumu zavrnjen.
Kaj sedaj?
Najprej se moramo vprašati za cilj, ki ga želimo doseči z Družinskim zakonikom, kateri so bistveni družbeni problemi, ki jih je treba rešiti in jih sedanja zakonodaja ne pokriva, ali pa rešuje neustrezno.
Potem je potrebno dobro premisliti ali na tem področju res potrebujemo popolnoma novo zakonodajo in pri tem molče, morda nalašč, pozabljamo na zakonodajo, ki se te dotika in jo bo treba prilagoditi, kar bo za zakonodajalca pomenilo ogromno dodatnega dela. Ali ne bi bilo bolje, da bi k obstoječi zakonodaji, ki po mnenju strokovnjakov ni slaba, dodali in dodajali manjkajoče rešitve. Ker so problemi delikatni, bi se tako izognili kulturni revoluciji, ki je grozila v primeru, če zakonik ne bi bil zavrnjen, saj bi se sedanji agitatorji, kot zmagovalci, spremenili v tirane, ki bi preko medijev in pristašev vsiljevali svoj prav vsej Sloveniji.
Kaj pa prihodnost slovenskega naroda?
Družinski zakonik je točka, v kateri se odloča o prihodnosti slovenskega naroda. Izhajati bi morali iz spoznanja, da je za nas, in seveda tudi za prihodnje rodove, slovenstvo največja dragocenost, ki jo moramo negovati, kolikor je le mogoče. Zavrnjeni Družinski zakonik tega premisleka gotovo ne vsebuje in to je, poleg rešitev glede posvojitve otrok v enospolne skupnosti, njegova največja pomanjkljivost.
Če bo v prihodnje sprejet dopolnjeni Družinski zakonik, je treba v njem posebno skrb posvetiti klasični družini z več otroki, ki jo referendumski Zakonik popolnoma ignorira. Take družine, posebno socialno šibkejše, bi morale imeti poseben status, saj bodo iz njih prihajali mladi delavci, ki bodo skrbeli za pokojnine starejšim rodovom.
Vzgoja mladine
Eden od glavnih učinkov referendumskega padca družinskega zakonika je v tem, da je pristrigel peruti aktivistom Amnesty Interantional Slovenija in Legebitra, ki so že doslej skoraj eno desetletje na nekaterih slovenskih osnovnih in srednjih šolah, v okviru delavnic o človekovih pravicah, propagirali svetovno sporno teorijo, (ki bi jo bolje imenovali ideologija) o spolu, po kateri človekov spol ni določen s telesom, ampak si ga izbere človek sam in temu prilagodi tudi svojo spolno usmerjenost. V bistvu gre za propagando lezbištva in gejevstva. V šole so prodrli ob podpori ustrezno usmerjenih ravnateljev. Starši o tem niso bili obveščeni in seveda niso dali ustreznega soglasja.
V primeru, da Družinski zakonik na referendumu ne bi padel, bi se teorija spola zakonito usidrala v učnih programih slovenskih osnovnih in srednjih šol. Država bi financirala delovanje homoseksualnih aktivistov ter sodelovala pri prepričevanju otrok o prosti izbiri spola, ne da bi mogli starši o tem odločati.
V prihodnje bi moralo biti propagiranje teorije o spolu med mladoletniki prepovedano, razen, če bi njihovi starši to izrecno želeli.
