Avtor: Milena Miklavčič.
Minuli dnevi imajo- prav zaradi dogajanja v PEN-u- zame precej grenak priokus. Pisana besede je namreč del mojega življenja , kar pomnim in če kaj, potem mi je prav ta zmeraj in na vsakem koraku pomenila nekakšno svetinjo.
A ko danes gledam razgaljanje pisateljske srenje z moralnega vidika, me boli srce. Z žalostjo ugotavljam, da je resnica, ki se pred našimi očmi slači, še hujša od vseh tistih demonskih domnev, ki so se tkale v mojih razmišljanjih vsakič, ko sem zaman iskala odgovore na vprašanja, zakaj je tako in zakaj noče biti drugače.
Gledati na televiziji tako imenovane eminentne intelektualce, videti pa ”šopek” starih, senilnih, smešnih starčkov brez najmanjše olike, ki komajda spravijo skupaj nekaj poštenih stavkov, še tistega, ki je v tej državi vajen marsičesa, groteskno prizemlji.
”Kdo pa so sploh ti ljudje?” me sprašujejo, ker vedo, da tudi sama pišem. Ostanem nema, oni pa skomignejo z rameni, rekoč, da naši pisatelji itak ne morejo biti kaj prida, če jih nihče ne bere, in če nihče še ni slišal zanje.
…..
V sredo sem ujela nekaj minut Vročega stola, ko je eden teh, ki se štejejo med najbolj pomembne, z ekrana tulil, da njemu že ne bo nihče ukazoval, da mora šparat, da se mora čemu odpovedovat, njemu že ne!
Zdelo se mi je, kot da gledam dinozavra, ki je slučajno preživel ledeno dobo in stresa nebuloze o svojih pravicah in privilegijih.
Kričalo se je tudi o ukinitvi Ministrstva za kulturo. Pa o tem, za kaj in za koliko so oni- kulturniki- prikrajšani. So mar res tako pomembni, nezamenljivi izbranci, da bi jih moralo ljudstvo rediti tudi tedaj, ko ono strada?
Zdelo se mi je, kot da poslušam nekoga, ki je skregan s stvarnostjo, ki ne ve, da je država v totalnem kolapsu, nekoga, ki je ves čas, kar se sebe zaveda, zgolj dobival, da je le stegnil roko proti svojemu kulturnemu ministru. Na račun privilegijev pa- očitno tako lepo živel- da se mu je totalno sfuzlalo, zameglilo in strgalo.
……
Še nikoli poprej se ni tako boleče kot danes razgaljala prav resnica o slovenski kulturi.
Ki je, to si moramo priznati, največkrat sama sebi namen. Verjetno nismo niti opazili, kdaj se je zaprla vase, svoja literarna dela pa preko tistih, ki so imeli že kakšne koristi, tržila kot nekaj posebnega, ustvarjeno za bogove. Elitni so bolj malo, če sploh kaj, ustvarjali za tiste, ki ne le, da radi berejo, temveč tudi ljubijo slovensko besedo. Elitni so si med seboj delili nagrade, priznanja, titule. Enkrat je prišel na vrsto eden, drugič drugi. Starci, sivobradi, še zmeraj živeči v letu 1960, pa so se z vsemi štirimi držali preteklosti, ki jih je ustvarila in jim vcepila miselnost, da so najboljši in nesmrtni.
Dogajanje v slovenskem klubu PEN je zelo pomenljiv znak stanja v družbi. Boleče spoznavamo, kako kurbirsko se obnaša kulturna politika, saj zleze v posteljo z vsakim, ki ji nastavi rit. Spredaj ali zadaj, saj je vseeno. Četudi smo pogosto povesili pogled, se nismo mogli izogniti vprašanju, kje, za vraga, si je naša videna kulturna elita kalila svoje obnašanje in retoriko.
……
Gospodje in gospe iz že omenjenih društev so končno tudi prišli s pravo barvo na dan: na vse možne načine so se razkrili kot tisti, ki se z neukrotljivo blaznostjo dokazujejo kot strastni, evforični in brezkompromisni sovražniki vsega, kar ni le desno, temveč tudi janševo.
Šokiralo je mrhovinarstvo, s katerim so se brez tako opevane intelektualne elitnosti spravili na osebo, ki jim predstavlja simbol izgubljanja privilegijev.
Nekdo je dejal, da Veno Taufer in Boris A. Novak v svetovni literaturi pomenita približno toliko kot Mencinger in Mramor v svetovni ekonomski znanosti. Morda res, kdo ve. Svojo odličnost negujejo in umetno držijo pri življenju le v deželi opranih glav, kjer smo moralne vrednote že nekaj časa nazaj brez pogrebcev pokopali za bližnji plot.
Mimogrede. s kakšno čustveno intelginco pa se kričači lahko pohvalijo, povedo že besede, s katerimi so pospremili odstop Jančarja in Pahorja, dveh redkih mednarodno priznanih slovenskih literatov.
Primitivizma, nemalokrat vrženega med ljudi celo brez celofana, te dni ni bilo lahko poslušati.
…..
PS
Če sem že ravno pri besedi:
Upam, da bo počilo tudi v društvu novinarjev… zavedam se, da bo močno zamsrdelo, ko bodo pričele padati maske in ko se bo pričelo razkrivati, na kakšen način so bili novinarji zlepljeni s politiko, s tajkuni, mafijo in ostalimi barabami. Predvsem pa- za koliko.
Vir: Zarečeno
