Umovadba

Kaj je umovadba? Kognitivni trening, urjenje spomina zlasti pri starejših ljudeh. Dr. Vojko Kavčič je menda prvi začel uporabljati zelo posrečeno besedo umovadba. Sestavil in že leta 2015 je dal natisniti priročnik zanjo. S to besedo in sistematično dejavnostjo, ki jo predstavlja, sem se srečal šele pred nedavnim. Na oglasni deski pri vhodu v stanovanjsko hišo z oskrbovanimi stanovanji namreč visi vabilo na umovadbo, ki poteka v družabnem prostoru te stavbe.

Umovadba za politike in funkcionarje v kulturi

Snovalcem kulturne politike v Sloveniji, še zlasti v Ljubljani ne bi škodilo nekaj umovadbe, pa ne zgolj za urjenje spomina ampak tudi za smiselne in pametne odločitve. Morda bi se jim po uspešni umovadbi zbistrili možgani in bi znali soditi, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo. In bi nas končno že nehali prepričevati, da je v Ljubljani narobe prav in nam razkazovati Potemkinove vasi in cesarjeva nova oblačila. Je potrebno izzivalno trditev dokazati? Nič lažjega.

Letošnji knjižni sejem poteka na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Vprašajmo se ali je to kulturni ali komercialni dogodek. Če je kulturni, je njegovo mesto pač v Cankarjevem domu. Izgovor, da je v CD premalo prostora je zvit iz trte. Iz treh preddverij bi razstavni prostor lahko širili še v klub, galerijo in manjše dvorane, ki nimajo tribun. Za dokaz, da je narobe prav, se velja spomniti, da je ob godu sv. Martina bil v Cankarjevem domu festival vina, degustacija in pijančevanje na najvišji kulturni ravni.

Kot smo lahko pričakovali, se je prah okoli selitve ljubljanske Drame dodobra polegel še pred prvim snegom. Večinski mediji so o poteh in stranpoteh ministrice Aste Vrečko in direktorice Drame Vesne Jurca Tadel naglo umolknili verjetno v strahu za državni denar in prostor na soncu Svobode. Pretežno levosučni igralski ansambel frontnega gledališča je pripravljen potrpeti in trpeti vse dotlej, dokler se bo iz njega norčevala trenutna »napredna« oblast. Propadajoča stavba Drame (grajene za nemško gledališče) sameva, ker se za adaptacijo in novi prizidek ne da izsiliti gradbenega dovoljenja. Kako so svinjali čez ministra Simonitija, ki se je v svojem mandatu zavedal ovir in je ustavil projekt »gradu v oblakih«! Levičarska srenja v spregi s kolesariatom je preudarnega ministra preuranjeno pošiljala na umovadbo.

Drama zdaj deluje v Titovih zavodih Litostroj, brez ustreznih dovoljenj, z velikim tveganjem za varnost igralskega ansambla in gledalcev. In z velikimi stroški, ki jih velikodušno pokriva Vrečka iz svoje vreče brez dna. Po ogledu predstave Hrup za odrom (avtor Michael Frayn) in dejstvu, da je to predstavo imel na repertuarju Špasteater v Mengšu že leta 2008, je vprašanje umovadbe v Drami še kako na mestu. V Mengšu so noreli s pavzo vred uro in petdeset minut, v Titovh zavodih pa kar tri (3!) ure vključujoč pavzo. Tri ure mešanice komedije cirkuških klovnovskih domislekov, trikrat ponovljen tekst (generalka, premiera in repriza). Hudo, »špasteater« v skladišču, oprostite, osrednji kulturni ustanovi v državi! Tudi publiki, ki je bila nad predstavo kar navdušena, umovadba ne bi škodila.

Yugo party

Posebno umovadbo si je privoščila veleposlanica v Bruslju. Tam vztrajno uri in osvežuje spomin na zlato dobo (in svojo zlato žlico), ko je otroštvo in mladost preživljala v SFRJ in študirala kakopak v rdečem lemenatu (FDV). Iz veleposlaništva je razpošiljala vabila na Yugo party, s katerim naj bi v Bruslju počastili AVNOJ in njegove bridke posledice. In zdaj se ženska posipa s pepelom in hlini: »Kot vodja Veleposlaništva Republike Slovenije v Belgiji iskreno obžalujem, da je prepošiljanje informacije, ki je bilo neprimerno, prizadelo čustva Slovenk in Slovencev, ter se za to nenamerno napako opravičujem.« Zaradi take (ne)namerne napake bi morala spokati kufre in se vrniti v bivšo SFRJ na nadaljevalni tečaj umovadbe. Ni se namreč poigravala s čustvi sodržavljanov ampak s svojo verodostojnostjo in (ne)strokovnostjo, za kar ni nobenega opravičila. Tudi če se sklicuje na slovenski fenomen feministične diplomacije.

Ministrica za zunanje in evropske zadeve obljublja skorajšnjo novo strategijo v zunanji politiki. Obljublja, da bo s težko pričakovanim strateškim dokumentom delo na ministrstvu in posledično tudi na veleposlaništvih depolitizira. Leseno železo! Končno bo tudi v strateškem dokumentu zapisano, da je predmet delovanja ministrstva turizem in zaletavo levosučno globalistično politikantstvo. In seveda obujanje rajnke neuvrščenosti, kakršno si je zamislil idol Socialnih demokratov Broz, ko je z ameriškim denarjem po svetu odpiral vrata Rusom. Zapisano bo točno to, kar že dve leti počnejo v Mladiki. Nekaj umovadbe ne bi škodilo, da bi se ministrica spomnila, kako klavrno je propadlo gibanje neuvrščenih. Feministična diplomacija in hidžab na glavi Tanje Fajon pri obiskih mohamedancev je nadvse posrečena karikatura depolitizirane slovenske zunanje politike. Z umovadbo ali brez.

Molimo za zdravo pamet

Tako je dal na spomenik v Komendi napisati Jože Plečnik. V njegovem času umovadbe še niso poznali, molili pa so in to veliko. Kaj pa danes? Malo molitev, malo umovadbe in veliko blišča, bahanja in fotografiranja. Tak je pač vtis s slovesnosti blagoslovitve novega daritvenega oltarja in anbona v komendski cerkvi, kot je bila širši katoliški javnosti predstavljena na spletnih straneh Družine. Komendsko faro je za to priložnost obiskal kardinal Rode, ki mu nekaj malega umovadbe ne bi škodilo. Farni patron sv. Peter, žlahtna zgodovina Komende, nova ureditev prezbiterija, arhitekt Matija Suhadolc, vse to in še marsikaj drugega je bilo v senci kolesarske zvezde Tadeja Pogačarja. To smemo trditi zaradi pozornosti in izbranih besed, ki jih je kardinal namenil (sicer odsotnemu) mlademu športniku in njegovim staršem. Če še pomišljamo, kaj naj bi beseda klerikalizem pomenila, je odgovor na dlani. Ravnanje njegove eminence Franca Rodeta v Komendi na svetovni dan ubogih 17. novembra letos je bil hud in nepotreben zdrs.

Dementni oče

Vrnimo se k umovadbi stanovalcev oskrbovanih stanovanj. Saj ni res – pa je, moderator umovadbe je eden od etažnih lastnikov in stanovalcev, čigar oče major je v svojih poznih letih imel pred preiskovalno komisijo v državnem zboru neverjetne težave s spominom. Ni in ni se mogel spomniti, koga vse je družno s tovarišijo žrtvoval na oltarju revolucije, vključno z ranjenci iz ljubljanske bolnice. Privoščimo priletnemu sinu, da mu z vztrajno umovadbo še dolgo ne bo zbledel spomin na očeta. Nikakor naj ne pozabi očetove duhovne oporoke, ki se glasi: »Kdor ne ve, da je pri NOB šlo za revolucijo, ta ne razume ničesar«.

V nekih drugih časih, ki se žal vračajo, bi me zaradi zapisanega lahko poslali v umobolnico in ne na umovadbo. Ali pa še kam drugam, ker še vedno ne razumem ničesar.