V Ignacijevem domu duhovnih vaj pri sv. Jožefu v Ljubljani je potekal duhovni program z naslovom Vikend o logiki krščanskega sakralnega prostora. Udeleženci smo pod izjemnim strokovnim vodstvom prof. Jožefa Muhoviča teoretično in izkustveno spoznavali nekatere vidike sakralne umetnosti (na ljubljanskem gradu si lahko v okviru skupinske razstave ogledate tudi nekaj njegovih likovnih del na sakralno temo).
V predavanjih slikarja in filozofa prof. Muhoviča smo L/lépo doživljali preko podob in iz odlomkov knjig tistih, ki so znali »esenco« lepega upodobiti in ubesediti. Ko smo npr. ob obisku cerkve sv. Trojice v Ljubljani te zakonitosti okušali in doživljali v samem prostoru, smo od gledanja skušali preiti tudi k videnju, se z duhom in telesom postaviti v ta svet prostor in ga doživljati v skladu z njegovimi zakonitostmi. Bolj ali manj v tišini smo okušali arhitekturne, likovno-umetnostne ter duhovne razsežnosti sakralnega prostora, ki s svojo logiko lepega in svetega vabi, neposredno nagovarja – križ – ter vodi – pot – v odnos z Gospodom – evharistija.
Med udeleženci duhovnega vikenda je bil tudi jezuit Robert Dolinar, arhitekt kapele Našega Gospoda v Ignacijevem domu duhovnih vaj na Poljanah v Ljubljani. Neposredno nas je popeljal v (svoj) svet ustvarjanja kapele. Običajni prostor je uspel spremeniti v bivališče Najsvetejšega z minimalnimi materialnimi sredstvi in kot se v prostoru čuti, z maksimalnimi duhovnimi močmi in (svojo) arhitekturno molitvijo. Čeprav bi prostor nove kapele z likovno kritiškega stališča po besedah prof. Muhoviča lahko označili kot Japonski minimalizem (okenske zavese, izrazita razsežnost križa s podaljšanimi vodoravnimi kraki), je arhitekt Dolinar izrazil upanje, da je v tem prostoru tudi kaj »slovenskega«; na vprašanje arhitekta Megliča o vplivu liturgičnih prizadevanjih skupnosti Bose iz Italije (npr. tlorisno križni podstavek za Sveto pismo – »ambon«) in morebitnem izoblikovanju osebnega stila (sorodnost arhitekturnih rešitev v kletni kapeli Hiše kruha v Svetem Duhu pri Škofji Loki istega arhitekta Dolinarja), pa je arhitekt Dolinar pojasnil, da ta liturgična prizadevanja iz Italije niso vplivala na njegovo ustvarjanje kapele, niti nima želje po izoblikovanju osebnega stila, ampak skuša prostor narediti tak, da se v njem lahko moli. Večina temu pritrjuje, saj smo bili nad preprostimi in duhovno pristnimi rešitvami navdušeni (morda bi si nekateri le želeli namesto z mavcem kar s pravim kamnom obloženi oltar, sicer v osnovi zasnovan z notranjim kovinskim ogrodjem, ker so za masiven oltar iz kamna statični zadržki).
V jutranjih meditacijskih sprehodih po Ljubljani z jezuitom p. Jožetom Roblekom smo se kot »topos« umestili v okolje ter ga zaznavali in okušali z duhovnimi, vidnimi, slušnimi in drugimi čuti. Izjemno je doživetje mesta, ko prostor diha še sam zase – preden ga preplavi po vsakdanjih opravkih hiteča množica. Dvignili smo se iz območja vsakodnevne pozornosti, iz območij izložb, ki vabijo k raztresenosti, višje in širše, k prostoru, ki nas povezuje z duhovnim svetom in je stik z nebom, z Bogom. Pogled se je dvigal gor nad strehe, npr. na kip Marije, ki nas spremlja iz vrha frančiškanske cerkve na Tromostovju in ga/je sicer skoraj ne opazimo.
Pri poglabljanju teme tega duhovnega vikenda je nadvse pomembno vlogo imel tudi prostor, kjer se je program izvajal: Ignacijev dom duhovnosti. Že samo bivanje v lepo obnovljeni stavbi arhitekta Jožeta Plečnika daje celoti posebno pomemben pečat. Dom je po enem letu od odprtja zares postal Dom duhovnih vaj, kamor se vrneš domov, pred Gospoda, da se intenzivno družiš z njim. Urejenost prostora nagovarja že sama po sebi; prostor molitve – obe kapeli (kapela Božjega usmiljenja in kapela Našega Gospoda), ki sta v domu, pa nas popeljeta v globino odnosa, v samoto, »intimo« z Bogom.
Avtorja: Matjaž M. in Monika D.
Foto: Logos