V nedeljo, 20. junija, je bilo pri sv. Jožefu v Ljubljani slovesno, a kljub temu prijetno in domače. Trije člani tamkajšnje jezuitske skupnosti so obhajali jubilej mašniškega posvečenja: p. Milan Bizant in p. Andrej Benda srebrno mašo, torej 25 let duhovništva, p. Tomaž Podobnik pa zlato mašo, petdeset let duhovništva.
Za uvod je predstojnik tamkajšnje skupnosti p. Damjan Ristić jubilante predstavil. Začel je z mlajšima dvema.
Srebrnomašnik p. Milan Bizant je bil tudi provincial slovenskih jezuitov
Pater Milan Bizant je bil rojen leta 1961 v Žlebeh pri Medvodah v delavsko-kmečki družini s štirimi otroki. Po končani gimnaziji v Šentvidu je odšel študirat elektrotehniko in se po diplomi zaposlil pri projektiranju elektroenergetskih objektov, leta 1987 pa je vstopil v jezuitski red. Po noviciatu v Mariboru, študiju filozofije v Padovi in teologije na Papeški univerzi Gregoriani v Rimu je bil leta 1996 v Ljubljani posvečen v duhovnika. Po posvečenju je najprej tri leta živel v Ljubljani in bil duhovni asistent Skupnosti krščanskega življenja, nato je šel na dveletni podiplomski študij duhovnosti na Gregoriano v Rim in opravil magisterij, nato pa na polletni jezuitski izobraževalni program v Avstralijo. Od leta 2002 do 2008 je deloval v Mariboru kot študentski duhovnik in voditelj Katoliškega študentskega centra Sinaj, obenem pa je bil predstojnik tamkajšnje skupnosti, od leta 2008 do 2014 je bil predstojnik slovenskih jezuitov, od 2017 do 2020 je bil predstojnik novoustanovljene jezuitske skupnosti v Radljah ob Dravi, od tedaj dalje pa živi in deluje v skupnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani. Je član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti in direktor Zavoda sv. Ignacija.
Napisal je tudi več člankov s področja duhovnega življenja, ki so bili objavljeni v verskih publikacijah Tretji dan, Družina, Božje okolje, leta 2009 pa je pri založbi Brat Frančišek v Ljubljani izšla njegova knjiga Med svetlobo in senco s podnaslovom Kristusov spust v predpekel in duhovno spremljanje.
P. Andrej Benda nadaljuje delo p. Vitala Vidra v gibanju Najina pot
Pater Andrej Benda je bil rojen leta 1966 v Suhadolah pri Komendi kot osmi od dvanajstih otrok v družini. Po končanem malem semenišču v Vipavi in služenju vojaškega roka je vstopil v jezuitski noviciat v Mariboru in začel v Ljubljani študirati teologijo. Po dveh letih je nadaljeval študij na Gregoriani v Rimu, končal pa ga je leta 1997 v Bostonu z licenco iz biblične teologije.
Leta 1996 je bil posvečen v duhovnika, po vrnitvi s študija v tujini pa je v domovini opravljal različne službe: bil je odgovoren za mladinski apostolat, katehet na Škofijski klasični gimnaziji, duhovni asistent SKŽ, voditelj duhovnih vaj, leta 2008 pa je začel sodelovati pri gibanju Najina pot in leta 2014 ob sodelovanju ustanovitelja in dotedanjega voditelja p. Vitala Vidra prevzel vodenje Najine poti.
Zlatomašnik p. Tomaž Podobnik je delal z mladimi, bil ljudski misijonar in urejal katoliško revijo
Pater Tomaž Podobnik je bil rojen leta 1938 na Rakeku v družini z enajstimi otroki. Kot absolvent farmacije je leta 1961 vstopil v Družbo Jezusovo. Na nekem srečanju je o svoji odločitvi za Bogu posvečeno življenje povedal: »Potem ko sem dojel, da je Bog živi Bog, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se mu bom popolnoma posvetil.«
Filozofijo je študiral v Zagrebu, teologijo pa v Rimu in Frankfurtu. Po posvečenju leta 1971 je bil kaplan v Dravljah in škofijski referent za mladino. Med prvimi je organiziral duhovne vaje za mlade v Stični. Od leta 1980 je deloval predvsem kot ljudski misijonar, pri čemer je navduševal tudi s petjem in igranjem kitare, in vodil duhovne vaje. V letih od 1987 do 1998 je urejal revijo Kristjanova obzorja, pozneje Communio – Kristjanova obzorja in se z Gibanjem Nazaret skupaj s p. Edmundom Böhmom trudil za vrnitev nacionalizirane cerkve sv. Jožefa in pripadajočih stavb jezuitom. S tem namenom je organiziral molitev in mesečna romanja k zazidanemu sv. Jožefu, ki se jih je udeleževalo tudi precej družin, poleg tega pa so zbirali tudi podpise pod zahtevo za vrnitev celotnega kompleksa.
P. Tomaž Podobnik in sv. Jožef, ki se ga je dotaknil na poseben način
Ta gorečnost za cerkev sv. Jožefa izvira iz njegove osebne izkušnje, o kateri je v pogovoru, objavljenem v letošnji 12. številki Družine povedal:
»Na začetku leta 1990 mi je uspelo, da sem obiskal ‘zazidanega’ sv. Jožefa v prezbiteriju cerkve. Pred kipom je bil od vrha do tal pozidan opečnat zid in iz najvišje pregrade pred zidom sem se skozi lino znašel s svetim Jožefom iz oči v oči. …
Dve leti po tem srečanju s svetim Jožefom mi je začel zelo zatekati vrat, spremenil se mi je videz obraza, začel sem izgubljati glas. Prišlo je do pareze glasilk. Bal sem se, da ne bom mogel več opravljati svojega duhovniškega poslanstva. Na duhovnih vajah sem začel opravljati devetdnevnico k sv. Jožefu. In Bog se me je usmilil. Na praznik svetih treh kraljev, 6. januarja 1993, na prvo sredo v mesecu – sreda je dan svetega Jožefa – ob koncu devetdnevnice ob pol enajstih zvečer sem popolnoma ozdravel. To je bil zame šok in hkrati znamenje, da moram za svetega Jožefa storiti še kaj več. Z verniki smo začeli moliti na ulici pred cerkvijo, kasneje so nam dovolili romanja do zazidanega sv. Jožefa. Cerkev je bila dokončno vrnjena na veliko noč 1996, tik pred prvim obiskom sv. Janeza Pavla II.«
V Slovenijo je pripeljal tudi pobožnost k Božjemu usmiljenju in poučevanje vernikov o njem, kar je še posebej poudaril vrhovni predstojnik jezuitov p. Arturo Sosa v osebnem pismu zlatomašniku. Pismo je bilo prebrano kot del predstavitve slavljenca. Skrbi tudi za celodnevno čaščenje sv. Rešnjega telesa v kapeli Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok, sodeloval je v pripravah na Slovenski evharistični kongres, prizadeva si pa tudi za oživitev romarske pastorale v narodnem svetišču sv. Jožefa v Ljubljani.
Slovesnost je bila sproščena, a dostojanstvena
Slovesnost je po uvodnem delu vodil zlatomašnik, pridigal pa je na njegovo željo p. Damjan Ristić, ki je tako z uvodnim nagovorom kot s pridigo poskrbel, da je bila slovesnost sproščena in domača, seveda pa vseskozi dostojanstvena. Posebej prisrčno je bilo, ko je za minutko izginil v Marijino kapelo in se vrnil z ikono sv. Jožefa – darilom za p. Tomaža Podobnika.
Posebno noto ji je dal tudi frančiškan p. Vid Lisjak, odličen glasbenik, ki je vodil ljudsko petje v cerkvi, prišel pa je samoiniciativno, kar še posebej potrjuje edinost različnih redov v Katoliški Cerkvi v Sloveniji.