U. Esih, Večer: Diplomacija brez jasnih orientacij

Po četrt stoletja samostojne države ugotavljamo, da pravzaprav ni nobenega državnega podsistema, ki bi deloval po standardih in normativih urejenih zahodnih demokracij, ki so nam bile vzor. Diplomacija, ki jo trenutno v prvi vrsti tvori 48 diplomatsko-konzularnih predstavništev po svetu, ni nobena izjema. Res je, da kvalitetni diplomati, ki jih Slovenija seveda premore, zaradi narave svoje profesije ne silijo v ospredje, zato širši javnosti niso znani. In prav je tako. Bistveno bolj so na očeh javnosti zaradi številnih diplomatskih afer črne ovce, ki so precej razširjena čreda v slovenski diplomaciji. V afere so v glavnem vpleteni nekarierni, politično imenovani kadri. Ti si privoščijo v diplomaciji ekscese – najbolj znane so Reberčeve sekire, macole in kabli -, saj imajo politično podporo, predvsem pa bistveno manj profesionalne drže. Če še ostanemo pri kadrih, ne moremo mimo vlaganja v mlade. Tega zaradi varčevanja v javnem sektorju ni. Vzgoja diplomata je dolgotrajen proces, od osnov naprej. Bližnjic ni. V slovenski diplomaciji zeva že več kot desetletje dolga vrzel, kar jo v času digitalne transformacije diplomacije dela še posebej okostenelo.

Kaj pa strateške, vsebinske usmeritve slovenske diplomacije? Dokler je imela od zunaj postavljene “naravne” cilje, kot sta v prvi vrsti članstvo v EU in v zvezi Nato, ni bilo težav. Stvari so tekle dokaj gladko, saj sta cilja uživala nacionalni notranjepolitični konsenz. Zadnje desetletje pa lahko označimo za obdobje dezorientiranosti, saj slovenska zunanja politika ni imela izdelanega ključnega strateškega dokumenta, ki bi določal, katere cilje zasledovati v mednarodni skupnosti, v EU in v odnosih s sosedi. Šele lani je slovenska politika po petnajstih letih sprejela novo strategijo zunanje politike, ki ugotavlja, da moramo biti bolj proaktivni v evroatlantskem prostoru. Slovenija se je namreč v postpridružitvenem obdobju pasivizirala, svoja stališča pa v glavnem oblikovala šele, ko je bila že izoblikovana večina, pa se ji je nato pridružila. V vsem tem času, sploh pa od začetka krize, smo počasi drseli na ekonomsko periferijo, v begunski krizi pa še na nesolidarni in netolerantni vzhod celine.

A odkar so diplomati v roke dobili novo strategijo, se je bistveno spremenilo evroatlantsko okolje. Tako zelo, da je diplomacija zopet bosa. Zveza Nato se je ponovno znašla v antagonističnih razmerjih z Rusijo, ki obujajo duh hladne vojne. EU je dejansko razpadla na ekonomski severni center in južno periferijo, na EU dveh ali celo več hitrosti. Schengen je v globoki krizi, napovedanega (novega) milijonskega pritoka beguncev verjetno ne bo zdržal, kar pomeni suspenz pravice do prostega pretoka ljudi, enega ključnih integrativnih veziv unije. Predvsem na vzhodu se krepi ksenofobija, glede na razraščanje nacionalnih egoizmov pa ni pričakovati korakov naprej v smeri poglabljanja skupnostnih politik in federalizacije EU.

Več lahko preberete na vecer.com.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.