Ob poplavi barvnih revolucij v zadnjem desetletju sem se celo kot “vernik” v spremembe s konca osemdesetih navzel precejšnje mere skepse. Če je na rožnati in oranžni revoluciji kljub vsem človeškim pomanjkljivostim revolucionarjev do danes še ostalo vsaj nekaj mesa, je bila tulipanska revolucija v Kirgiziji denimo že čista farsa.
Čeri revolucije
Zdaj je očitno prišel na vrsto arabski svet. Tudi tam se je sicer že sfižilo eno obetavno vrenje, cedrova revolucija v Libanonu, ampak slednja nazadnje zaradi specifičnih razmer ne šteje. Dogajanje v Tuniziji bi bilo, če je ljudem dejansko uspelo premagati obroč policijske države, vznemirljiva premiera. V glavni tunizijski sponzorki Franciji je neki politik kar odkrito priznal, da ni pričakoval tolikšne energije demonstrantov v boju z vsemogočnim državnim aparatom. (Po pričevanju nekega mojega prijatelja naj bi na pet Tunizijcev prišla dva policista, v najboljših časih pa je bilo v vladajočo stranko včlanjenih kar 40 odstotkov državljanov, pri čemer tudi doslej sploh ni bila edina v državi.)
Seveda na podlagi dosedanjega dogajanja še ni mogoče predvideti konca zgodbe. Gotovo je le, da je tunizijskemu potentatu Ben Aliju, ki je pred dobrimi triindvajsetimi leti (menda z obilno pomočjo pomembnega dopustovalca v Tuniziji Bettina Craxija) prišel na čelo države po nekrvavem državnem udaru, nazadnje spodrsnilo, ker ni poskrbel za dovolj kruha za prebivalstvo. Podobna zagata je odnesla njegovega tudi v naši rajnki državi izjemno cenjenega senilnega predhodnika Habiba Burgibo. V neuvrščeni Jugoslaviji ga kajpak niso čislali zaman: ob vseh samodržcih iz tega slavnega kluba je bil ob največjem Kumrovčanu in malavijskem predsedniku Bandi menda edini, ki je svojo nezamenljivost uradno uzakonil. Na koncu je izmed naštete trojice le jugoslovanskemu predsedniku uspelo umreti na položaju.
Če je Ben Ali skoraj zagotovo odšel v zgodovinsko ropotarnico (obtežen z zlatom), to nikakor ne velja za njegove sopotnike. Dejstvo, da je “vlado narodne enotnosti” sestavil njegov dosedanji ministrski predsednik Mohamed Ganuši, ni nujno obetavno. Še manj podatek, da so člani Ben Alijeve druščine obdržali vse ključne resorje. Kako naj bi bila predvsem notranji in obrambni minister v notorični policijski državi “neoporečno čista”, kot zatrjuje vladni šef, je velika uganka.
Pod krinko utečenosti
Četudi je bila pristna, se utegne tako jasminova revolucija sprevreči v nekaj podobnega, kot se je zgodilo Romunom po Ceausescujevem padcu leta 1989, ko so si njegove sadove prilastili nekateri stari mački iz vladajoče klike. Verjetno je bil njihov argument enak kot v tunizijskem primeru: da jih država preprosto potrebuje, saj da se zaradi dolgoletnega gretja stolčkov edini spoznajo na obrt vladanja. Podobnim čerem se docela nismo izognili niti v Sloveniji, kjer smo se od mita od naravne predestiniranosti ene politične opcije za vladanje poslovili šele pod sedanjo vlado.
Čisto brez sprememb sicer ne bo šlo. Liberalizirana je bila uporaba prej blokiranih internetnih strani, izpuščeni bodo politični zaporniki in v kabinetu se je ob nekaterih predstavnikih opozicije znašel celo jezikav bloger. Ljudje na ulici pa ne nehajo zahtevati še več.
Če jim bo uspelo in se bo jasminova revolucija iztekla v korenit prelom, bodo najbolj žalostni Ben Alijevi kolegi v arabskem svetu. Javno je svoje skrbi resda izrazil samo Libijec Gadafi, ampak predstavljam si, da predvsem v Egiptu in Alžiriji vladajoči ne spijo povsem mirno. Dosedaj so se pač lahko zanašali na to, da jim bo zahodni strah pred islamisti in njihova domnevna kooperativnost v svetovni vojni proti terorizmu omogočal početi, kar se jim zazdi. In razvijati “demokracijo” v skladu z arabskimi razmerami.
Foto: butterfly