Tri zabavne minutke smisla

V svetopisemskih besedilih, predvsem v Stari zavezi, me je vedno osupnil njihov neizprosni realizem. Glede človeka, njegovih zmožnosti in želja, si svetopisemski pisatelji tako rekoč ne delajo utvar. Zato delujejo vsi glavni svetopisemski junaki tako tridimenzionalno. Preživeli vesoljnega potopa Noe se ga nacedi tako rekoč do mrtvega, eden od njegovih sinov pa je ob tem neženirano užival. Abraham je oče izvoljenega ljudstva, ampak se zna, če mu to koristi, brez težav zlagati v obraz. Njegovega sorodnika Lota sta morali njegovi hčeri napiti, da sta zagotovili nadaljevanje rodu. Samson se mora bralcu kljub vsem svojim junaštvom zdeti precej počasne pameti, kar tudi sicer ni redka kombinacija. In David vzorčni kralj v hebrejski Bibliji pač ni postal, ker ne bi bil brezobziren politik in brezupen ženskar, ampak ker je ob vsem tem malo mislil še na Boga.

Ohranjena tridimenzionalnost 

Status svete knjige je Svetemu pismu kajpak prinesel marsikaj dobrega, vendar je v zgodovini zaradi njega včasih trpela prav omenjena tridimenzionalnost njegovih likov. Iz klenih mož in žena (imamo namreč tudi ženske, ki ti zabijejo šotorski klin v glavo, ne da bi trenile z očmi) iz mesa in krvi, ki ob vsej svoji tosvetnosti vendarle premorejo občutek za presežno, so pogosto hoteli delati enodimenzionalne svetnike serijske izdelave.

Tej nevarnosti sta se povsem izognila igralec Gregor Čušin in režiser David Sipoš v svoji spletni seriji Minutka za Sveto pismo, ki v podobi triminutnih filmčkov pod patronatom Družine (iz katere si Adam recimo naredi prvo obleko) v rednih presledkih že nekaj časa kaplja na svetovni splet. Doslej sta oživila Adama, ki je edini imel čast kar dveh nastopov, Noeta, Mojzesa in Davida. Pri tem sta v celoti ohranila in ohranjata ravno zgoraj omenjeni svetopisemski realizem. Obenem pa sta v njem prepoznala dobrodošlo priložnost, da na široko odpreta vrata humorju. Če se človek spotika, je nečimrn ali neumen, kar so svetopisemski pisatelji diagnosticirali pri svojih naravnost iz sveta vzetih likih, je pač tudi smešen. Toda Čušinov in Sipošev humor kot njuni junaki ni enodimenzionalen. Ne manjka mu bistveno svetopisemsko sporočilo, da je na koncu vendarle nekdo nad človekom tisti, ki ve, kako se reči streže in kako se da celo človeka z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi pripeljati k čemu pametnemu, celo h končnemu cilju. Zato je tudi smeh ob Adamovem odmetavanju jabolčnih ogrizkov in prebavnih motnjah lahko sproščen celo, če vemo, kaj se pravzaprav dogaja.

Znanci iz soseščine

Ni odveč poudariti, da sta avtorja serije svojemu viru zvesta še s tem, da zajemata iz našega sedanjega in tukajšnjega sveta. Mojzes se pred gorečim grmom pojavi kot gasilec, verjetno najbolj posrečena od dosedanjih posodobitev pa je preobrazba Davida iz kralja v vase zaverovanega generalnega direktorja, ki kot tak seveda samoumevno sega pod kiklo svoji uslužbenki Betsabeji, pardon Betki, in sanja o prometni nesreči njenega fanta Urijaja, pardon Uroša. K sreči mu pred cerkveno spovednico še pravočasno “klikne”, kakšne neumnosti mu rojijo po glavi.

Res upam, da bosta lahko Čušin in Sipoš z delom nadaljevala in na sceno, posebej slovensko, postavila še veliko tridimenzionalnih znancev iz Svetega pisma, ki jim dimenzijo ali dve sicer radi odvzamemo. Sam se najbolj veselim morebitne epizode o učencih v dneh okrog prve velike noči, ki so na prvi pogled enigma, na drugi pogled pa so s svojo človeškostjo ravno vsem nam blizu in s tem dostojni dediči svojih starozaveznih kolegov.

Foto: Minutke za Sveto pismo