V soboto sem se udeležila Zbora kristjanov in drugih ljudi dobre volje. Misel se mi vedno ustavi že pri imenu, saj večina današnjih deklariranih kristjanov v resnici ni dobre volje. Zbor razumem kot nek tehten, predvsem krščanski razmislek o družbenopolitičnih zadevah, rezultat, ki naj bi ga imel, pa bi moral vključevati veliko širšo množico, tu imenovano »ljudje dobre volje«. Kaj je mišljeno s tem pojmom, je zelo dobro, čeprav v drugačnem kontekstu, ki ga je ubesedil dr. France Cukjati: »Nas torej, ki smo danes prišli na Otočec, stanje v državi, iskanje pravične rešitve in sploh politika – z volitvami vred – zelo zanima. Pa ne kot dolžnost in breme, ampak kot veselje in strast odkrivati resnico in se zavzemati za pravičnost.« Skupni imenovalec sta torej veselje do odkrivanja resnice in zavzemanje za pravičnost – pojma, vrednoti, ki sta tako rekoč univerzalni. Ni treba biti kristjan, da ju priznaš. Niti ne desničar (v evropskem merilu).
Vsebinsko me je razveselila odprtost, treznost, kritičnost, argumentacija, prelivanje iz izkušenj preteklosti v izzive prihodnosti. Govorniki se niso zapirali za cerkvene zidove niti se niso šli politikantstva, aktualne probleme so dovolj abstrahirali, da so ohranili univerzalnost. Udeleženci zbora so z zadovoljstvom ugotavljali, da »ima krščanska Slovenija še vedno tudi kulturno in politično elito«.
Zato žalosti predvsem udeležba na Otočcu, saj daje slutiti, da tehten krščanski razmislek zanima le nekaj sto pretežno sivih glav. Naivno se tolažim, da preostanek Slovencev dobre volje hiti reševati potapljajočo se državo in zato nima časa hoditi na tovrstna zborovanja. Pa ne bi smelo biti tako. Dr. Jože Ramovš je govoril prav o pomembnosti dvojice »ora et labora«. Poudaril je, da sta pri vsakem delu, pa naj bo urgentno – kratkoročno ali dolgoročno, banalno ali kompleksno, v dobro posameznika ali vse družbe, potrebna premislek in akcija. Vedno nujno oboje. Obe možganski polovici, čustva in razum, molitev in delo.
To seveda ne pomeni, da se moramo vsi poglobljeno ukvarjati z vsem. Nekateri smo bolj poklicani k preučevanju, znanosti, modrovanju, drugi bolj k udejanjanju. A priznavati moramo nujnost obojega in pri delovanju hoditi z roko v roki. Štiri ure miselne podlage ne bi nikomur škodile, še vedno bi bili lahko izvedeni vsi za Slovenijo trenutno nujni ukrepi. Celo pri prvi pomoči velja, da raje počakaj na reševalce, če nisi prepričan v pravilnost svojega ravnanja. Zgleda, da trenutni akterji vedo, kaj delajo. Upam, da se ne motijo.
Otočec je analiziral, tuhtal, iskal in mislim, da tudi marsikaj našel. Svoj cilj je dosegel, če nas je spodbudil in pripravil na akcijo. A tu se verjetno zatakne. Prav danes na primer bo v državnem zboru javna predstavitev mnenj v zvezi s spremembami referendumske zakonodaje. Pripravlja se katastrofalno omejevanje temeljev demokracije! Ob tako kratkovidni hromitvi tega, za kar so se borili naši predniki, ko so ustvarjali državo, bi morali tuliti vsi alarmi. Mi, »demokratični in pokončni« državljani pa tačas doma premlevamo modre misli sobotnih govornikov. »Moli« nam še gre, »delaj« pa ponavadi zataji.
Za udejanjanje misli z Otočca na višji, družbeni in institucionalni ravni pa so potrebni strokovnjaki, podjetniki, voditelji na odgovornih mestih, politiki in stranke na oblasti. Posamezniki, ki bi sledili oziroma že sledijo misli govorcev na Otočcu, se najdejo, skupine, struje, stranke pa bomo očitno morali še ustvariti. Trezna krščanska in »dobrovoljna« politična misel je bila s slovenskega političnega parketa odstranjena (beri: odstreljena ali prisiljena umakniti se), tista, ki se danes razglaša za tako, pa je (povečini) kompromitirana in nevredna tega imena. V dvajsetih letih vsaj formalne demokracije smo kot družba očitno uspeli oblikovati nekaj normalne miselne elite, gospodarska se počasi prebija (tudi s pomočjo krize), politične in pravne pa še ni na vidiku. Vzgojo prve smo zanemarili, pri drugi pa je vzrok verjetno nepropustnost pravosodja kot absolutne režimske trdnjave.
Ker smo kristjani vpeti v dve veliki instituciji – državo in Cerkev, se je Zbor dotaknil tudi slednje. Težave, ki jo pestijo, se me še bolj osebno dotaknejo kot problemi v državi. Sprijenost vrha Cerkve je zame še veliko bolj boleča kot sprijenost opcije, ki jo imam za svojo. Tragično je dejstvo, da hierarhija Cerkve deluje po podobnih vzvodih kot državni mlini, da kritika »lastnih« naleti na popoln odpor, različni pogledi so enako nezaželeni, transparentnosti ni. Govorim o vodstvu! »Je pa zato med nami mnogo tihih in delavnih frančiškov – klerikov in laikov. Ti za svojo cerkev skrbijo dan za dnem, nedeljo za nedeljo,« je ugotavljal Miha Movrin.
Jasno je, da ključ ni ne v voditeljih (čeprav je še kako pomembno, da soodločamo pri njihovi izvolitvi in izberemo najboljše!) ne v institucijah. Ključ je – z besedami dr. Milana Komarja – v spreobrnjenju srca. Če je država (enako velja za Cerkev) v nas samih, kot pravi, moramo torej najprej pri sebi poskrbeti, da se bomo vsak dan znova odločali nič manj kot za odličnost (ali po krščansko za svetost) – odličnost svojih misli, besed in dejanj, odličnost akcije in kontemplacije. Tako jo bomo zagotavljali tudi svoji državi in Cerkvi.
Pripis: večina govorov in video posnetkov je objavljenih na www.prebudimoslovenijo.si.
Foto: Urška Makovec
Objavljamo nekatere video posnetke:
