Po petih dneh od predsedniških volitev, so te še vedno politična tema številka ena. Ne, da drugo ne bi bilo pomembno, a tudi na tem spletnem portalu od nedelje pravzaprav ne govorimo o drugih temah. Pa nismo kakšna izjema. Prav tako vse druge medijske hiše dnevno prinašajo analize volitev in novosti glede drugega kroga.
Analize se večinoma vrtijo okoli nekoliko presenetljive Pahorjeve zmage in razlogov za Türkov zdrs na drugo mesto. Pahorjeva zmaga je prinesla obilo možnih preigravanj na politični sceni, še sploh, ker je njegova zmaga v drugem krogu postala realna, glede na 24 odstotkov glasov tretjega kandidata Milana Zvera, ki jih zdajšnji predsednik Türk, najverjetneje ne bo vknjižil na svoj račun. Lahko pa tudi…
Je volivcev desnice res le 24 odstotkov?
Analiza, ki bi jo še morali narediti, je na nek način za nas bolj ključna. Namreč, kaj se je zgodilo z desno usmerjenimi volivci, da so Milanu Zveru namenili manj kot četrtino vseh glasov? Je Slovenija postala večinsko levo usmerjena? Je mogoče, da kandidat desne opcije ne more računati niti na glasove vseh, ki gredo v nedeljo k maši? Če to ni dovolj tehten razlog za analizo, me popravite.
Milan Zver se je na predsedniške volitve pripravljal celo leto. Že od začetka mu ni dobro kazalo, ko pa je svojo kandidaturo napovedal Borut Pahor, mu je podpora padla pod dvajset odstotkov. Ankete, ki jih moramo seveda jemati z veliko rezerve, so mu ves čas kazale slabo. Če bi bila na desni politični strani takrat iskrena želja po močnejšem kandidatu, bi se lahko vsaj SLS opogumila in ponudila svojega kandidata. Pa se to ni zgodilo. Zakaj je bil Milan Zver torej puščen v predsedniško kampanjo na tak način, da ga niso podprli niti volivci strank, ki sta ga predlagali?
Zver v volilni kampanji ni deloval pretirano srečno, kot da mu do predsedniške funkcije v resnici ni bilo in kot da je bil v kampanjo »porinjen«. Zato ni bilo čudno, da je na soočenjih predsedniških kandidatov večkrat deloval kot advokat Janševe vlade. Ker ima ta trenutno precej nizko podporo, ni čudno, da je bil glas proti Zveru tudi glas proti Janši. Predsedniške volitve so bile vsaj pri enem delu prebivalstva, tudi opredeljevanje do nepriljubljenih varčevalnih ukrepov, zmanjševanja socialne države in celo do barabij v parlamentu, kjer red ravno ni na prvem mestu, če se samo spomnimo kolobocij okoli izgubljenih podpisov za razpise referendumov…
Napake raje odpuščamo nasprotnikom, kot svojim kandidatom
Kljub vsemu navedenemu, pa to še vedno ne more biti dovolj velik razlog za tako slab rezultat cele desno sredinske politične opcije. Teolog in politični komentator dr. Ivan Štuhec je Milana Zvera jasno podprl celo v reklamnem spotu. Rekel je, da mu na misel ne pade, da bi v tej predsedniški kampanji, podprl koga drugega razen Zvera! Nekateri so ugotavljali, da se je prav neprimerno reklamno opredelil. Pa ni pomagalo. Celo verniki, nedeljniki, katoliška občestva, mu niso pritrdili. Raje so volili Pahorja, nekateri celo Türka. V tem pač je nekaj mazohizma, kajti kljub lepim Türkovim besedam, obiskom taborov in nekaterim odlikovanjem ter Pahorjevim spravljivim tonom, pozivanju k »imejmo se radi«, ne smemo pozabiti, da gre vendarle za dva človeka s popolnoma drugega nazorskega brega. Zver je bil katoliškim volivcem kljub očitani ločitvi in vrsti podpasnih govoric, še vedno najbližji. A še enkrat se je izkazalo, da običajno krščansko volilno telo napake lažje odpušča političnim nasprotnikom, kot pa svojim kandidatom. Verjetno bi se tega moral že v začetku zavedati tudi Janša, če je imel resen namen, da njegov kandidat za predsednika republike zmaga. Tukaj ne bom ugibal o tem, da morda tega namena sploh ni imel…
Kaj se bo zgodilo 2. decembra je vendarle nehvaležno napovedovati. Rezultat je nekoliko odvisen tudi od tega, koliko bo v zavest desnih volivcev prišlo, da pač izbirajo med dvema, sebi ne najbolj naklonjenima kandidatoma. Če jim bo vseeno in se drugega kroga volitev ne bodo udeležili, ima zdajšnji predsednik Türk večje možnosti za uspeh. Če pa se bodo vseeno odločili svojo podporo prenesti na enega od kandidatov, bo to bržčas Borut Pahor. V tej luči bo verjetno zanimivo prisluhniti dikciji podpore dr. Štuheca…
Ali desnica res ne premore kandidata 36. odstotkov?
Naj se za konec vseeno še enkrat obrnem na skromnih 24. odstotkov, ki jih z Zverom vknjižila politična desnica. Če je to njen domet, potem se je treba resno vprašati, kam smo po 20 letih lastne države prišli? Vprašati se je tudi treba, kje so močne osebnosti desnega političnega pola, ki bi jim volivci vendarle naklonili več kot 36 odstotkov glasov (toliko bi bilo tokrat potrebno za drugi krog)? Desne politične stranke pa naj se vprašajo še, kaj je z njihovim članstvom, če med njimi ni izvoljivih kandidatov za vse politične položaje v državi? Znalo bi se zgoditi, da odgovori na ta vprašanja ne bodo prijetni, še manj filmski, morda pa bodo prinesli kakšno zdravilno kremo, ki bo rano negojenja političnih kandidatov naslednikov (kdaj) ozdravila.
