V Mubarakovem vztrajanju na oblasti v Egiptu je – kot pri vsakem diktatorju – nekaj tragičnega. Toliko bolj, ker ima možakar raka v napredujočem stadiju. Se pravi, da ni prav veliko možnosti, da za dolgo preživi morebitni (a vse manj verjetni) obstanek na čelu države.
Dediščina, ki je že zdavnaj ni več
Vse zgolj zato, da bi lahko svoje egipčansko kraljestvo brez prevelikih težav predal sinu. Navsezadnje je nekaj podobnega pred leti uspelo konkurenčnemu arabskemu despotu Asadu. Mubarakovo prizadevanje se nam nemara zdi groteskno. Vendar mu gre za veliko in več. Gre za dediščino Revolucije.
Tistega dogodka, ki je skoraj pred šestdesetimi leti razburkal ves arabski svet. Glavnemu revolucionarju je bilo ime Gamal Abdel Naser (po njem je njegov drugi naslednik tudi poimenoval sina) in zdelo se je, da bo preobrazil podobo še pred kratkim pod jarmom kolonialnih velesil ječečega človeka (ali kakor pač gre pesmica, revolucionarne so si vse podobne). Če pade Mubarak, se bo z malika egiptovske revolucije odkrušilo še tisto malo barve, kolikor je je na njem. In trenutni tovariš faraon bo šel v zgodovino kot njen grobar. Kakor je v teh dneh že postal grobar stotih ljudi, morda več.
Na zunaj huj …
Za Mubaraka se je leto slabo že začelo. Bomba pred cerkvijo je razkrila krhkost mita o tem, da kristjani v Egiptu niso ogroženi, iskrice iz Tunizije pa so kmalu zanetile požar na ostankih Naserjeve dediščine. Lahko bi torej rekli, da je bil faraon pač nevreden svojega slavnega predhodnika.
Toda kot skoraj pri vsaki revoluciji so kali njenega razkroja tudi tukaj ležale že v zemlji njenih začetkov. Naser in oba njegova dediča so se kot pijanec plota oklepali za vse diktatorje uporabne maksime tovariša D’Annunzia iz nekega drugega gibanja, ki je ugotovil, da narod, ki zavojuje druge narode, ne potrebuje notranje svobode. Zato so vsi stavili na zunanjepolitične uspehe. Naser se je profiliral kot prvak neuvrščenosti in kot vsearabski heroj, njegov naslednik Sadat kot veliki mirovnik, za kar je celo pospravil Nobelovo nagrado. Ki ga je sicer stala glave.
Prave vsebine vse skupaj ni imelo že pod Naserjem. V zameno za zatrtje nastavkov parlamentarizma in demokracije pod kralji so Egipčani dobili vprašljive združitve arabskih držav, ki so se vse po vrsti razbile ob čereh (nezdružljivih) apetitov lokalnih despotov, in junaško vojno proti sionističnemu tujku na zemljevidu Bližnjega vzhoda. Slednjo so hudobni Izraelci brž izkoristili za začrtanje meja svoje države po lastnih predstavah. V tistem trenutku se je domet revolucije bolj ali manj izčrpal.
Trgovec Mubarak
In če je faraonu Sadatu ostalo še nekaj manevrskega prostora za nastopaštvo na svetovni sceni, tretji revolucionarni faraon Mubarak ni počel ničesar drugega več, kot da je Rusom (dokler je bilo potrebno) dokazoval svojo socialistično usmeritev in Američane prepričeval, da bo prav on edini ubranil Egipt pred zlobnimi muslimanskimi skrajneži. Še sedaj se človek čudi, kakšno čudodelno moč je imelo (in ima) njegovo prepričevanje. Razen tega, da mora kot eden redkih arabskih vladarjev imeti diplomatske odnose z Izraelom in občasno odigrati nekakšnega »zmernega voditelja«, mu ni bilo nikoli treba poslušati kakšnih graj zaradi stanja človekovih pravic ali kakšne podobne malenkosti. In med ameriškimi izvoznimi artikli ob velikih denarcih za ohranjanje njegovega režima drugače kot v soseščini nikoli ni bilo demokracije.
Trije Evropejci so se zdaj pod vtisom prevrata v Tuniziji vendarle ojunačili in uporabili nekaj krepkejših besed. Obama in Clintonova sta bila – pričakovano – znatno skromnejša. Da se zanj znani svet ruši, je najbolje pokazal Mubarak sam. V govoru po televiziji je napovedal reforme in na vrat na nos odstavil vlado. Govoril je sicer podobno kot tovariš Milan v Dražgošah, kot nekdo, ki nima z razpadajočim sistemom ničesar skupnega. Tu se podobnost k sreči že konča. Nekdanjega predsednika je na Gorenjskem obdajala pisana maškarada. Oblast tovariša faraona na ulicah Kaira in drugih mest (za zdaj) še branijo tanki.
Foto: Wikipedia
