Tomažev apokrif: Trn v peti krščanstva? (nadaljevanje)

Vir: en.wikipedia.org/wiki/Thomas_the_Apostle

Nadaljevanje pogovora z dr. Leo Jensterle (povezava do prvega dela).

V doktorski nalogi predstavite veliko različnih teorij o nastanku, času, avtorstvu in sporočilu Tomaževega evangelija. Opažate, da se veliko avtorjev preučevanja Tomaževega vprašanja ne loteva celostno. Mnogokrat, da lahko “dokažejo” svojo “novo teorijo”, upoštevajo zgolj en vidik besedila. Kako bi ocenili trenutno vedenje o nastanku, avtorstvu in sporočilu Tomaževega evangelija? Je mogoče potegniti že kakšne  dokončne zaključke?

Žal se mi po dolgoletnem študiju Tomaža vendarle zdi, da se nam bodo dokončni trdnejši zaključki izmikali vse do tedaj, dokler ne bo odkrit kak nov fragment ali potrjeno novo pričevanje o Tomažu. Težava pri Tomažu je predvsem ta, da so tako vprašanja o izvoru – času in kraju nastanka – kot tudi vprašanja o avtorstvu, vprašanje o razvoju in nenazadnje vprašanje o odnosu do sinoptičnih evangelijev med seboj tesno povezana in soodvisna. Veliko stvari  je za zdaj še nejasnih. Nekateri strokovnjaki se tako naslonijo na eno vprašanje, ki ga rešujejo po svoji metodologiji, in iz njega sklepajo o vseh ostalih. Drugi  se lotijo raziskovanja čisto na drugem koncu in v večini primerov pridejo do drugih zaključkov.

Nedvoumno o Tomažu je predvsem to,  da je bilo besedilo precej fleksibilno in se je v teku let spreminjalo. Precej gotovo je tudi, da se je Tomaž v neki fazi razvoja srečal s Sirijo, ki jo ima večina strokovnjakov tudi za kraj nastanka apokrifa (kjer je močna Tomaževa tradicija).

Kanonični evangeliji se drug drugemu najbolj približajo v poročilih o smrti, trpljenju in vstajenju Jezusa Kristusa. Z drugimi besedami: temeljno sporočilo, veselo sporočilo, ki ga oznanjajo, je nespremenjeno. Je pri Tomaževem evangeliju sploh mogoče govoriti o temeljnem sporočilu, o veselem oznanilu?

Zelo težko. Tomaž nikjer ne omenja Jezusove smrti in vstajenja in v njegovih izrekih bi stežka našli pomen novozaveznega odrešenja. V NZ je poleg tega srčika sporočila oseben odnos Boga/Jezusa do človeka. V Tomažu ta oseben odnos stopa močno v ozadje. Namesto tega je bolj poudarjeno sporočilo človekovega lastnega angažiranja; človek mora stremeti k iskanju, spoznanju, videnju … in nenazadnje k transformaciji.

 

Najstarejši in tudi najbolj ujemajoč del pripovedi pri kanoničnih evangelijih je poročilo o križanju, smrti in vstajenju. Ali Tomaž vsebuje kakršnekoli “biografske” podatke?

Iskanje tako imenovanega “zgodovinskega Jezusa” v Tomažu, po mojem mnenju ne prinaša veliko zadovoljivih sadov. Četudi sprejmemo dejstvo, da Tomaž vsebuje izredno zgodnje Jezusove izreke, le-ti ne povedo o Jezusu čisto nič novega, kar ne bi bilo znano že iz Nove zaveze. Izreki, ki iz NZ niso znani,  so skoraj gotovo kasnejšega izvora.

 

V raziskavah večinoma prevladujejo žgoče vprašanje o Tomaževi odvisnosti oziroma neodvisnosti od Nove zaveze. Za kakšno stopnjo in za kakšno vrsto ujemanja gre? Jezikovno? Vsebinsko tematsko?

Dejstvo je, da je groba polovica Tomaževih izrekov (to je, okoli 50) vzporedna z izreki v Novi zavezi (sinoptiki). Nekatere vzporednice so skoraj povsem enake (če je naše sklepanje o izvirnem grškem besedilu pravilno), druge so deloma spremenjene, tretje spet malo več in pridobivajo bolj ezoterično noto. Jezikovno ujemanje o gotovo je, kar zadeva vsebinsko, pa je malo težje odgovoriti, saj smo ponovno soočeni z vprašanjem Tomaževe interpretacije. Namreč: v kolikšni meri je potrebno Tomaževe izreke interpretirati same na sebi in v primerjavi z drugimi besedili, katerim so ti izreki vzporedni, in do kolikšne mere je interpretacija izrekov podvržena drugim Tomaževim izrekom? Ker Tomaž nikakor ne deluje kot koherentna celota z enovito jasno vidno mislijo in sporočilom, je to vprašanje toliko težje in se zdi, da je za vsak izrek posebej treba odgovarjati drugače.

 

Nekateri strokovnjaki se nagibajo k teoriji, da so Jezusove besede v Tomaževem evangeliju starejše in pristnejše kot njihove različice v Novi zavezi. Kakšno je vaše stališče?

To je vsaj za nekaj Tomaževih izrekov vsekakor možno, vendar nam ne pove nič zelo posebnega. Dejstvo je, da so pred nastankom kanoničnih evangelijev krožile različne zbirke izrekov, od katerih je najbolj poznana hipotetična zbirka izrekov Q, na kateri naj bi slonela Matej in Luka. Mnogi opozarjajo celo na podobnost med zbirko Q in Tomažem. Izreki, ki so našli svojo pot v kanonične in tudi nekanonične evangelije, so se predajali tako pisno kot tudi z ustnim izročilom in vmes je hkrati lahko prišlo do manjših sprememb. Vendar so te spremembe minimalne in če je v Tomažu ohranjen kakšen izrek, ki je pristnejši od novozaveznih in je bolj podoben prvotnim zbirkam ali prvemu ustnemu predajanju, ta od novozaveznih po vsebini ni bistveno drugačen – v smislu, da bi se njegova vsebina korenito spremenila. Tomaževi izreki z ezoteričnim in “mističnim” pridihom so brez dvoma kasnejšega izvora in so povezani z drugimi, nesvetopisemskimi tradicijami.

 

Matejev evangelij je od vseh kanoničnih najbolj semitsko obarvan. Jezusa predstavlja kot novega Mojzesa. Vendar šele z uvodom (učlovečenje) in zaključkom (vstajenje) pokaže, da gre za več kot Mojzesa. Kako prikaže Jezusa, glede na to, da ni govora o rojstvu/učlovečenju in vstajenju, Tomažev evangelij?

Jezus je prikazan kot razodevajoči glas, ki podaja vzvišene modrostne izreke in dialogizira z učenci. Tako je prikazan v večini Tomaževih izrekov. Le redki izreki Jezusa prikažejo kot akterja v določeni situaciji in tako nakažejo okvir dogajanja okoli njega. Več strokovnjakov bi tako reklo, da je Jezus v Tomažu večinoma prikazan kot poosebljena Modrost, vzvišeni razodevalec. No, vsekakor prikaz Jezusa ni čisto jasen. Začetek velike večine izrekov v Tomažu, “Jezus je rekel”, deluje kot nekakšen ponavljajoč se refren, ki pa je očitno dodan “umetno”. Na primer, v enem izmed izrekov se Jezus pojavi kot oseba, ki govori in hkrati kot oseba, o kateri govori – v takem smislu, kot da gre za dve različni osebi. Tako lahko sklepamo, da je bil začetek izrekov “Jezus je rekel” izrekom dodan kasneje, da bi slednji dobili večjo avtoritativno vrednost.

 

Se nadaljuje.

Pogovarjal se je Samo Skralovnik.