Tolkienova svetopisemska izkušnja

http://www.listal.com

Bilbov preroški klic?

Da je bil Tolkien veren katoličan, je teza, ki je ni potrebno posebej dokazovati. Povsem drugo vprašanje pa je, ali se je to dejstvo odražalo v njegovih delih (in če je temu tako, na kakšen način). Odgovor je vse prej kot enostaven; o tem je imel povedati tudi Tolkien sam, ko je zavrnil vsakršne namige o skrivnih pomenih in krščanskih elementih alegorije v svojih povestih. Kljub temu Tolkien na zgornje vprašanje vpliva avtorjeve izkušnje vere ne odgovori v celoti. Tolkien se je namreč zavedal, da »[a]vtor ne more ostati popolnoma zunaj učinkovanja svoje izkušnje, vendar pa so načini, kako kal zgodbe izkorišča prsteníno izkustva, izredno zapleteni, in poskusi, da bi opredelili ta postopek, so v najboljšem primeru ugibanje na temelju dokazil, ki so nezadostna in dvoumna« (Tolkien 2002, 24). V nadaljevanju bomo na primeru Bilbovega preroškega poklica skušali pokazati, da je bila Tolkienova izkušnja svetopisemska, hkrati pa bomo ohranili veliko mero ponižnosti ob zavedanju nezadostnosti in dvoumnosti postopka izkopavanja prsteníne, tj. avtorjeve (svetopisemske) izkušnje.

Preroški klic v Svetem pismu

Zavedati se moramo, da je preroški klic za vsakega posameznika pomenil edinstveno in neponovljivo izkušnjo Božje bližine, ki se kot taka upira vsakršni kategorizaciji. Kljub temu lahko v njihovi različnosti prepoznavamo nekatere skupne obrise, ki jih bomo predstavili – sicer brez podrobnosti in posebnosti posameznega preroka, a za namen pričujočega prispevka dovolj temeljito. Dovolj, da bomo lahko na podlagi predstavljenega razpravo pričeli s primerjavo preroškega klica tipa Gideón-Mojzes-Jeremija z njeno, tako si drznem trditi,  literarno interpretacijo v Hobitu.

V bibličnih pripovedih o poklicu v preroško službo (tipa Gideón-Mojzes-Jeremija) se nam razodevajo ljudje, ki so bili poklicani, da zapustijo utečeno kolesje religiozne misli in verske prakse.  Posledica sprejetja preroškega klica po Božjem neposrednem in zelo osebnem nagovoru je za preroka pomenila konec starega načina življenja. Preroški klic je pomenil globok, nasilen vdor v človekovo zunanje in notranje življenje. Pomenil je več kot le nov poklic, pomenil je nov način življenja, prenehanje normalnega družbenega življenja.  Pomembno je, da posameznikovo prejšnje socialno-družbeno stanje, nravna usmeritev ali učenost oz. retorične spretnosti za Božji klic niso bili odločilni. Posameznikove sposobnosti oz. njegovo lastno mnenje o svojih sposobnostih za preroški klic nimajo pomembne vloge. Trpljenje, ki so ga doživljali v preroški službi, jih je mnogokrat pripeljalo na rob obupa (prim. Jeremijeve izpovedi).

Bilbov preroški klic!

Podobnosti med motivi preroškega klica Gideóna, Mojzesa in Jeremije ter Bilbovega v Tolkienovem Hobitu nas privedejo do točke, ko moramo vprašaj, »Bilbov preroški klic?« zamenjati s klicajem. Primerjava med svetopisemskim preroškim klicem in Bilbovim, ob upoštevanju temeljne različnosti zgodovinskega poročila in fantazijske pripovedi, kaže presenetljivo podobnost notranje logike obeh. Vse temeljne značilnosti, ki so prisotne pri preroškem klicu tipa Gidón-Mojzes-Jeremija, namreč najdejo svoje mesto tudi v Bilbovi pripovedi:  (1) soočenje z Bogom oz. Gospodovim angelom, (2) uvodni nagovor, (3) poslanstvo, (4) ugovor(-i) ter (5) besede, ki preroku vlijejo poguma.

Poročila o soočenju med prerokom in Bogom oz. Gospodovim angelom pričajo o nenadnosti oz. nepričakovanosti videnja ter o prerokovi polni zavesti. Pripoved o (1) srečanju med Bilbom in Gandalfom, povsem skladno z značilnostmi svetopisemskih poklicev, predstavlja nenapovedan Božji »vdor« v hobitov vsakdanjik, v »prerokovo« običajno življenje, ki predstavlja začetek drugačnega življenja (pri Bilbu še posebej nazorno). Vsebina (2) Gandalfovega uvodnega nagovora v spomin prikliče uvodne nagovore izraelskih prerokov, ki jih izreka Gospod oz. Gospodov angel, v Bilbovem primeru Gandalf. Gandalf je ponovno tisti, ki (3) Bilba pošlje v pustolovščino. Le-to moramo razumeti kot poslanstvo, ki ga Bog (Gandalf) naloži svojemu preroku (Bilbu). Poslanstvo zmikavta, štirinajstega člana, v pustolovščini Tja in spet nazaj. In čeprav je Bilbo prepričan, da za omenjeno poslanstvo v temelju ni primeren, o čemer zgovorno pričajo (4) Bilbovi »ugovori«, je Gandalf kot predstavnik in izvršitelj Božje volje o pravilnosti izbire popolnoma gotov. Bilbovi ugovori so tipični preroški ugovori, mišljenje mesa. Temeljni razlog Bilbovih ugovorov, povsem enako kakor pri zgodovinskih prerokih, je bilo njegovo prepričanje o njihovi lastni neprimernosti. Naloženo poslanstvo sprva namreč presoja skozi prizmo lastnih sposobnosti. Šele po besedah, (5) ki »preroku vlijejo poguma«, v dobesednem pomenu, je zmožen na Božji klic odgovoriti s svobodno voljo. Božje zagotovilo varstva je bilo v Bilbovi štoriji uresničeno, seveda brez bibličnih parafraz. Bilbo tako s svobodno voljo, a s pomočjo Gandalfa (Boga) odgovori na preroški klic, v katerem prepozna svoje lastno mesto. Besedilo, ki opisuje najbolj zapleteno paradigmo preroškega klica – svobodo sprejetje preroškega klica – Tolkien predstavi na otroku dostopen način. Kljub temu Tolkien trenutku sprejetja ne odvzame vse skrivnostnosti; Bilbo si namreč do konca življenja ni prišel na jasno, kako se je tistega jutra znašel v pustolovščini. Omenjeni »nasilni« vdor v Bilbovo življenje potrjuje, da tako Bilbo kot Gideón, Mojzes ali Jeremija za preroško poslanstvo niso bili pripravljeni ali usposobljeni. Bilbova pripoved potrjuje biblično paradigmo, da prerokovo dovčerajšnje življenje pri Božji izbiri nima ključnega pomena. Zaradi teže poslanstva je nujna posledica vsakega preroškega klica bila tudi, kakor priča Sveto pismo, trpljenje, ki je v Bilbovem primeru prisotno skozi celotno knjigo v obliki toženja po domu oz. starem življenju.

Tolkienova svetopisemska izkušnja

Kljub presenetljivi stopnji ujemanja svetopisemskega modela preroškega klica z njegovo literarno interpretacijo v Tolkienovem Hobitu, če se vrnemo nekoliko nazaj, je ujemanje prisotno na notranji oz. vsebinski ravni in ne na oblikovni. Ob upoštevanju posledic različnosti resničnega in fantazijskega sveta moramo namreč sprevideti, da je veliko bolj naravno govoriti o ujemanju po vsebini in nikakor ne po obliki. S tem spoznanjem ponovno vstopimo na polje avtorjevih preteklih izkušenj in s tem morebitnih vplivov na njegovo delo. Z veliko mero ponižnosti in na podlagi pričujočega prispevka (za celotno primerjavo glej Tretji dan 7/8 2011) smemo skleniti, da je nedvoumna izkušnja – ta je še vedno le malo več kot ugibanje na temelju dokazil, ki so nezadostni in dvoumni – ki je vplivala na Tolkiena in na Hobitovo notranjo (krščansko) dinamiko, namreč Sveto pismo v najširšem pomenu oz. Tolkienov odnos do le-tega. Za konec moramo potrditi Tolkienu, da iskanje vzrokov in povezav med avtorjevo izkušnjo in literarnim delom ne more biti enoumno. Vsekakor pa lahko na podlagi spoznanj pričujoče primerjave jasno vidimo enoumen rezultat: Bilbov preroški klic. Ta pa nas, v obratni smeri, vodi nazaj k avtorjevi izkušnji. Svetopisemski.