Odprtje Olimpijskih iger v Parizu me je močno razočaralo, saj je prireditev, ki naj bi slavila človeški duh in mednarodno enotnost, postala prizorišče neprimernih in nespoštljivih gest do krščanske vere. Uporaba krščanskih simbolov (pa tudi, če je šlo za uprizoritev neke druge fotografije iz antičnih časov, ki je referenca za krščansko) na način, ki jih trivializira ali celo smeši, me kot kristjana globoko prizadene in zaskrbi. Menim pa, da bi mogla prizadeti tudi vse neverujoče. Če namreč vsako priložnost sploh pa takšno, ki jo gleda ves svet, uporabimo za provokacijo neke skupine ljudi, potem se lahko vprašamo, kje se to konča. In to se v končni fazi dotika povsem vseh nas. Takšne predstavitve niso le neokusne, ampak tudi kažejo na pomanjkanje spoštovanja do vrednost, razmišljanja in čustev nekoga, ki so v tem aktualnem primeru celo pomemben del identitete mnogih ljudi po vsem svetu.
Olimpijske igre bi morale biti prostor, kjer se slavijo različne kulture in vrednote, ne pa prostor, kjer se izkorišča umetniška svoboda za provokacijo in izzivanje verskih čustev. Menim, da je bistveno, da se v umetnosti in javnih dogodkih ohrani občutek spoštovanja do vseh religij, skupin, vključno s krščanstvom. Mnogim, tudi meni samemu, je na misel prišlo, kaj bi se zgodilo, če bi otvoritvena slovesnost provocirala kakšno drugo, v zadnjem času bolj izpostavljeno skupino ljudi, članov, aktivistov. Zagotovo ne bi ostalo le pri kritikah, ampak bi bile narejen mnoge akcije, spreminjanje v sestavah organizatorjev, pa dolgotrajna opravičila akterjev … Kakorkoli, takšna dejanja ne prispevajo k večji odprtosti ali razumevanju med različnimi skupnostmi, ampak prej ustvarjajo občutek izključenosti in nepravičnosti. Ne glede na to, kdo se znajde na mestu provociranega.
Vse to kaže na širšo težavo v naši družbi, kjer se v tem primeru krščanske vrednote pogosto ne jemljejo resno ali se jih obravnava z manjšim spoštovanjem. Verjamem, da bi morali organizatorji in ustvarjalci vsebin na takšnih globalnih dogodkih skrbno premisliti, kako uporabljajo verske in druge simbole, in se zavedati vpliva, ki ga lahko imajo takšna dejanja na gledalce. Potrebujemo večjo občutljivost in zavedanje za čustva ljudi, ki spremljajo takšen dogodek.
Na tem mestu se sprašujem, zakaj mora vsaka prireditev provocirati, iskati reklamo skozi dekadentnost, zakaj ne more biti samo lepa in prijetna, kot so bile nekoč? Veselil bi se bolj vključujočega in spoštljivega pristopa, ki bi resnično odražal duh Olimpijskih iger – povezovanje ljudi različnih ver in kultur v duhu športnega duha in prijateljstva. To bi bil korak k bolj harmonični in razumevajoči družbi, kjer se različnosti ne izkoriščajo za kontroverznosti, ampak se cenijo in spoštujejo. Verjamem, da je spoštovanje ključ do pravega dialoga in miru med različnimi skupnostmi, in to bi moralo biti vodilo pri organizaciji tako pomembnih dogodkov, kot so Olimpijske igre.
Ta obziren prispevek je kar dobrodošel. Spoštovanje ni bilo izraženo, kot je omenjeno. Mene je otvoritev spominjala na prireditev za evrovizijsko popevko leta.
“… prireditev provocirati, iskati reklamo skozi dekadentnost …”
Točno to je moje osrednje vprašanje. Smatram, da se LGBTQIA+ zmedenci čutijo napadene. Gre najbrž za odgovor na nek napad. Nauk zgodbe zame je, da naj bom previden, saj se tudi sam v svoji zmedenosti često čutim povsem neupravičeno napadenega.
“… zakaj ne more biti samo lepa in prijetna, kot so bile nekoč?”
Srednje poti ni. Lepota je dobra.
Šlo je za namerno levičarsko provokacijo in izzivanje nemira med ljudmi. In seveda namerno žalitev kristjanov, ki so levakom trn v peti.