Ali je mogoče, da dejstvo svobode, ki jo človek bolj ali manj neposredno vsakodnevno doživlja, predstavlja prej pomanjkljivost kot pa prednost pri uresničevanju človeka? S tem je preprosto mišljeno to, da je človekov zunanji občutek svobode lahko zelo varljiv.
Boj za svobodo
Zgodovina nas uči, da je svoboda dobrina, ki je bila v določenih trenutkih in okoliščinah na konkreten način izbojevana. Vsak narod pozna take dogodke iz lastne zgodovine. Le malokdo pa se pri tem vpraša, če v tem boju za svobodo cilj opravičuje sredstva, če torej svoboda, kot si jo predstavlja določena bojevniško nastrojena skupina ali pa posameznik, že tudi opravičuje dejansko pot do te svobode. Nič ne pomaga, če je cilj dosežen, kajti kmalu nas doleti bridko spoznanje, da smo se v svojih predstavah močno ušteli. Gre za nekakšen osnovni paradoks svobode, te tako mamljive in želene dobrine, ki pa kmalu zatem, ko se pojavi, postane pretežko breme, da bi ga lahko resnično razumeli in živeli. Tako velja tudi, da ni vsak boj za svobodo v resnici boj v svobodi, kajti prava svoboda zase sploh ne zahteva nikakršnega boja, ampak prej to, da se je človek pripravljen boriti z lastno svobodo. To pa pomeni, da je prava svoboda lahko samo duhovne narave.
Resnični sen
Znana je parola francoske revolucije o svobodi, bratstvu in enakosti. Ta ideal človeštva se danes zdi le še smešna karikatura preteklega idealizma, ki nima več nobene povezave z realnostjo. Vemo, da so iz duha francoske revolucije izšle vse nadaljnje meščanske in pozneje delavske revolucije in da je naposled obveljalo še danes večkrat slišano geslo: smrt fašizmu, svoboda narodu. Osvobojeni evropski narodi po drugi svetovni vojni so hoteli v svoje dežele zopet prinesti mir in slogo. Svoboda naj bi bila dosežena, a nikakor zagotovljena, zato je sledila faza udejanjanja drugih dveh idealov. Vsak narod ve, kako se je to dejansko izvajalo in kakšne so bile konkretne posledice. V Jugoslaviji se je ustalila ideologija »bratstva in jedinstva«, pa čeprav je ne samo med vojno, ampak tudi po vojni brat moril brata in smo v preljubi Sloveniji še danes daleč od vsaj približne enotnosti. Titova Jugoslavija je resda živela sen idealne skupnosti, a na resnično svobodo njenih posameznikov pač ni zmogla vplivati. Prav nasprotno, celo zatirala jo je.
Duhovna svoboda
Kdor je duhovno svoboden, temu svoboda ne predstavlja neke zgolj zunanje dobrine, ampak notranje stanje, ki se lahko upre vsem takim ali drugačnim neuspehom in ponižanju in jih okolica samo še spodbuja. Tu ne gre več samo za prepričanja in sanje, ampak za globljo raven resničnosti, ki je bolj realna od vsega obstoječega. Za svobodne ljudi je do določene mere celo bolje, da živijo v pomanjkanju in zatiranju, kajti tako lažje sprejmejo ničvrednost zunanjih dobrin in v njih na bolj pristen način raste spoštovanje in ljubezen do sovražnikov. Za pravo srečo človek ne potrebuje družbenih revolucij in boja za idealno družbo. Duhovna resničnost nas namreč uči, da svet spreminja tisti, ki spreminja sebe, pa čeprav še tako počasi in po malem. Lahko smo prepričani, da mnogi od tistih, ki so danes lačni svobode in zanjo apelirajo z raznimi parolami, tudi sovražnimi, v resnici hrepenijo po taki notranji svobodi in s tem sreči. Tega hrepenenja človeku nič na svetu ne more vzeti.
