Avtor: Matej Kovač. Vir: Finance. Sodelavec mednarodnega investicijskega sklada, ki se zgolj zaradi družinskih vezi zanima za gospodarski položaj Slovenije, mi je pred dnevi dejal: »Saj ekonomski kazalci Slovenije v primerjavi z drugimi evropskimi bolniki niso tako slabi, ampak ugled Slovenije je pa katastrofalen.« Drugi upravljavec tujega denarja, ki pa ima naložbo v Sloveniji, mi piše: »Kar zadeva domače povpraševanje, zasebno in državno, v prihodnjih letih ne pričakujem izboljšanja, stroške v Sloveniji bomo morali prilagoditi dolgoročnejšemu upadu povpraševanja.« Bil sem presenečen, saj je bil še spomladi veliko bolj optimističen.
Kaj se je zgodilo s podobo slovenskega gospodarstva v razmeroma kratkem času?
Je še huje, kot se zdi?
Čeprav bi bilo za del javnosti najudobneje pripisati krivdo zdajšnji vladi, so vseeno vse glasnejše interpretacije, da se Sloveniji godi krivica. Da je naš javni dolg veliko manjši od dolga sredozemskih držav, da smo glede na BDP celo manj zadolženi kot Nemčija in nekatere druge evropske države z ugledom na mednarodnih finančnih trgih. Nekateri dvomijo o objektivnosti mednarodnih bonitetnih hiš, drugi, da nas trgi po krivici preveč povezujejo s Španijo in Italijo.
Na drugi strani nekateri ekonomisti vzdržujejo tradicijo ekonomije kot znanosti obupa (dismal science). Po njihovem mnenju so dejanske razmere še mnogo slabše, kot jih zaznavajo finančni trgi, in je prihodnost slovenskega gospodarstva še bolj mračna od napovedi uradnih prognostikov gospodarskih gibanj.
V slabi družbi
V preteklosti mednarodnih poslovnih medijev Slovenija skoraj ni zanimala. Majhno, za investicije ne prav zanimivo gospodarstvo, ki se omeni kvečjemu v povezavi s kakšnim uspehom nogometne reprezentance ali smučarke, ki je skoraj tako dobra kot Lindsey Vonn. Zdaj pa se je vzorec naših težav (velik proračunski primanjkljaj, slabe terjatve bank in kot posledica obojega nepredvidljivo velika rast javnega dolga) lepo vključil v medijska iskanja držav, ki bi lahko potrebovale evropsko pomoč. Slaba podoba se je okrepila, ker smo zaradi slabih gospodarskih kazalcev in negotovosti v zvezi z ukrepanjem kandidat za naslednjega evropskega bolnika.
Ko gre za odnos mednarodnih vlagateljev ali posojilodajalcev do Slovenije, lahko parafraziramo trditev Adama Smitha, da si »obeda ne obetamo zaradi mesarjeve, pivovarjeve ali pekove dobrohotnosti, marveč zato, ker se trudijo za svoj prid«. V trditev, da mednarodni vlagatelji niso zadržani do posojanja Sloveniji zaradi svoje hudobije, ampak zato, ker se trudijo za svoj prid in ker menijo, da so se povečala tveganja, da posojil Slovenija morebiti ne bi mogla vrniti.
Pri ocenjevanju tveganj pa so veliko bolj v ospredju zdajšnje težave kreditojemalca in mednarodna gospodarska klima kot dolgoročne strukturne težave. V letih 2004–2008 je imela Slovenija povsem enake strukturne težave, kot jih ima danes (pokojninski sistem, neprilagojen demografskim gibanjem, in neprožen trg dela), pa je bil donos na slovenske obveznice tak kot na nemške. Bili so to časi obilice denarja in skrili smo se med evropske uspešne zgodbe. Ko se je iskala naslednja problematična država, so nas naše težave naredile bolj vidne in znašli smo se v slabi družbi.
Zaveze fiskalnega pakta
Letos so vse tri bonitetne hiše znižale oceno Slovenije. Za majhno ekonomijo, s katero se analitiki vlagateljev ne ukvarjajo prav podrobno, so ocene bonitetnih hiš odločilne. Rdeča nit vseh treh znižanj je, da bo država morala dokapitalizirati banke, za kar pa si bo morala drago izposojati denar.
Ključni kazalniki za nadaljnje znižanje ali zvišanje bonitete so: ukrepi za dokapitalizacijo bank, strukturne reforme in izpolnjevanje zavez iz fiskalnega pakta. Ali se je država sposobna držati zavez iz fiskalnega pakta (fiskalno pravilo in največ 3,5-odstotni primanjkljaj), se bo pokazalo že do konca leta. Sanacija bank, pokojninska reforma in reforma trga dela so procesi, kjer se bodo učinki pokazali šele dolgoročno in je mogoče opazovalca prepričati že z delovanjem v želeno smer. Pri doseganju načrtovanega proračunskega primanjkljaja pa se ne moremo zanašati na umetniški vtis, še posebej ne, ker že v preteklosti nismo dosegali napovedovanih vrednosti primanjkljaja.
Načelno se mi zdi nespametno, da bi morali biti ukrepi gospodarske politike vezani na doseganje nekih vnaprej določenih številčnih vrednosti. Načrtovani ekonomski kazalniki naj določajo smer delovanja in razumen opazovalec ve, da so posledice ukrepov tako nepredvidljive, da je ujemanje napovedi in doseženega stanja prej posledica sreče kot pametnega delovanja. Letošnji napovedani proračunski primanjkljaj Slovenije v višini do 3,5 odstotka pa je pomembna simbolna številka, katere doseganje bo pokazalo bonitetnim agencijam, kolikšna so tveganja za izvedbo reform in obvladovanje javnih financ (implementation risk), številka, ki bo merilo verodostojnosti upravljanja slovenskih javnih financ.
Vir: Finance.
