Teolog.si: Izšel prevod knjige o etosu Nove zaveze

Foto: Samo Skralovnik
Foto: Samo Skralovnik

V Znanstveni knjižnici (40) pri Teološki fakulteti je izšel prevod knjige o etosu Nove zaveze švedskega protestantskega eksegeta Birgerja Gerhardssona (1926‒2013) z naslovom

Z vsem svojim srcem. O svetopisemskem etosu (Ljubljana: Teof, 2014).  

Avtor, ki uživa velik ugled tudi med katoliškimi bibličnimi strokovnjaki in je večino svojega življenja posvetil raziskovanju življenja prvih krščanskih skupnosti, želi na strnjen način predstaviti glavne vidike življenja in delovanja po svetopisemskih načelih. Sam naslov knjige se navezuje na temeljno zapoved Svetega pisma: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,5), ki ima osrednje mesto tudi v Jezusovem evangeljskem oznanilu (Mt 22,37 vzp.). Gerhardsson opozori na osrednji pomen te zapovedi v biblični tradiciji in na njen vpliv na oblikovanje svetopisemskega etosa. Gre za osnovno sporočilo »zlatega pravila« (Mt 7,12), iz katerega izhajajo vsi preroki in postava (Mt 22,37‒40). Posebno pozornost posveti trem velikim avtorjem in oznanjevalcem krščanskega etosa – Mateju, Pavlu in Janezu – ki jih prestavi v perspektivi judovskega okolja in novosti evangeljskega življenja po Duhu.

 

Iz vsebine

Avtor gradi svoje raziskave na diahroni metodi ob upoštevanju celovitosti bibličnega avtorja.  V uvodu predstavitve Matejevega dela pravi: »Etos, ki ga Jezus po Mateju predstavi Božjemu ljudstvu, se bo po evangelistu uresničil kot »hoja« za Kristusom. Ko bogati mladenič opozori na to, da je izpolnjeval zapovedi – se razume, da v njihovem podedovanem dobesednem pomenu – je povabljen, da naj, če hoče biti popoln (teleios), daruje vso svojo lastnino (mamon) v korist revnih in potem pride in sledi Jezusu (19,16-22). Tudi na mnogih drugih mestih vidimo, da je iskrena, na mučeništvo pripravljena, vse darujoča ljubezen pojmovana kot življenje v hoji za Jezusom ali s predznakom zaradi Jezusa (5,10-12; 10,16-42; 16,24-26; 19,27-30; 20,25-28).

Kljub temu, da bo kmalu deležen vse oblasti na nebu in na zemlji, Jezus nikakor ni vzvišen nad zahteve, ki jih oznanja. Nasprotno, on je prvi od vseh, ki jih mora izpolniti (20,28). Če nočemo popolnoma zgrešiti pomena Matejevega sporočila, si Jezusovega delovanja ne smemo razlagati, kot da gre za nekoga, ki je vzvišen nad zahtevami, tako kot da božansko svobodni Jezus nastopi pred Izraelom zgolj z namenom razodeti se, povedati svoje besede in storiti svoja dela samo za zgled drugim ter poučiti druge o pravem načinu življenja. Za Mateja je splošni nebeški zakon, da ne pride v nebeško kraljestvo nihče razen tistega, ki izvrši voljo nebeškega Očeta (7,21-23). To velja tudi za Jezusa. V odličnem pomenu mora on Sam izkazati »prekipevajočo« ljubezen do nebeškega Očeta. Če On kot Božji Sin ne ustreza pravi meri, tedaj mora kraljevi sedež v Nebeškem kraljestvu čakati na katerega drugega imetnika. V resnici je Mateju šlo skrajno za to, da pokaže, da Jezus v vseh ozirih ustreza merilu, da dejansko ljubi nebeškega Očeta v vsem, kar je in kar stori, in da se dejansko z usmiljeno skrbjo obrača na tiste ljudi, s katerimi ima opraviti. To nas sili, da posvetimo nekaj strani Matejevemu opisu Jezusa, opazovanega pod posebnim vidikom: pod vidikom izvrševalca volje nebeškega Očeta« (str. 51).

V zaključku ustvari sintezo, kjer pokaže na rdečo nit biblične etične tradicije, ki se je izgrajevala od Mojzesa in prerokov, po Jezusu in njegovih učencih do apostola Pavla in Janezove šole. Poudarjeno so obdelana priporočila o odgovornosti človeka do zemeljske stvarnosti – tako do žive kot nežive:  »Človekove etične obveznosti ne zadevajo samo Boga in soljudi. So širše. Bog Svetega pisma je v odnosu z vsem stvarstvom. Bog je stvarnik vsega, vlada nad vsem in prevzema odgovornost za vse. »Veseli se nad vsem svojim delom« in skrbi zanj, »usmili se vsega svojega stvarstva«, kakor je zapisano. To niso nikakršne poetične formulacije v preroških besedah in himnah; to je del pomembnih potez v sami temeljni viziji o »Gospodu neba in zemlje«.

Človekov ključni položaj na zemlji – ki je položaj Božjega namestnika – se kaže na različne načine. Njegov izvirni padec je povzročil, da je svet postavljen pod prekletstvo. Če Božje ljudstvo pogosto kliče kazni nase, niso prizadeti samo ljudje, ampak tudi zemlja – svet, rastline, živali. Zato je potrebno prihodnje zveličanje dosledno opisati kot blagoslov, ki ne velja samo človeku, ampak tudi zemlji nasploh. Pavel more govoriti o tem, da celotno stvarstvo nestrpno pričakuje odrešenje Božjih otrok (Rim 8). Da – prakrščansko vizijo prihodnosti lahko v resnici izrazimo kot pričakovanje: »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v kateri biva pravičnost« (2 Pt 3,13).

Položaj, ki ga ima Božji namestnik na zemlji, pomeni, da sme človek vladati nad živalmi, uporabljati rastline za svojo preskrbo in izkoriščati zemljo. Toda pri tem položaj namestništva človeku ne zagotavlja prostih rok za nebrzdano samovoljo in brezobzirno tiranijo. Položaj, moči in sredstva, ki so človeku na razpolago, zadolžujejo. Od njega, ki mu je bilo veliko zaupanega, se bo veliko zahtevalo. Če bo izpolnil, za kar je določen kot podoba in namestnik Boga na zemlji, se bo lahko – kot Bog – veselil Božjega dela in vladal nad njim, toda prevzeti mora odgovornost za to in imeti usmiljenje do vsega, kar mu je bilo zaupano in podrejeno: do živali, rastlin, snovi. Človekova odgovornost za preostalo stvarstvo je torej utemeljena v pogledu na Boga kot Stvarnika in na človeka kot njegovega namestnika – z drugimi besedami, v svetopisemski podobi Boga in v svetopisemskem pogledu na človeka« (str. 124).

Gerhardsson vztraja pri zgodovinskem pristopu, zato proučuje besedila v kontekstu ustne tradicije in mu je vsaka ideološka interpretacija tuja. Fokus njegovega znanstvenega raziskovanja je bil vse od začetka usmerjen na vprašanja prenašanja ustnega in ustvarjanje pisnega bibličnega izročila. Temu je posvetil svojo doktorsko disertacijo Memory and Manuscript: Oral Tradition and Written Transmission in Rabbinic Judaism and Early Christianity, ki je izšla na uppsalski univerzi leta 1961. Gerhardsson je skupaj z Norvežanom Sigmundom Mowinckelom in Dancem Johannesom Pedersenom začetnik t. i. skandinavske biblične šole, ki raziskuje pomen ustne tradicije in socialnega konteksta za razumevanje pisnega izročila in sodi danes med vodilne biblične smeri v Severni Ameriki. Gerhardssonove teze o pomenu spomina in ustnega izročila so pripomogle k novemu pogledu na nastanek evangelijev in so bistveno razširile do takrat klasičen način reševanja sinoptičnega problema. Ugotavljal je podobnosti med Jezusovimi in rabinskimi tehnikami učenja in tradicije, ki je prav v poudarjanju pomena ustnega izročanja. Ugotavljal je, da so t. i. ljudski pripovedni izreki poliformni in se stalno spreminjajo. Tudi že zapisana tradicija ostane v dinamičnem razmerju z ustnim izročilom, ki še naprej določuje njeno interpretacijo. Njegova glavna dela (The Origins of the Gospel Traditions, The Reliability of the Gospel Tradition, The Ethos of the Bible) so prevedena v več svetovnih jezikov.

Gerhardssonova knjiga o bibličnem etosu pomeni pomembno obogatitev slovenskega duhovnega prostora tako na strokovno-biblični kot na etični ravni. Ni veliko del, ki bi se ukvarjala z biblično etiko na sintetični ravni. Vodilo današnjih eksegetov sta specializacija in analiza, ne pa sinteza. Zato je njegov prikaz tem bolj dragocen, saj spodbuja k intenzivnemu delu s svetopisemskimi in drugimi temeljnimi duhovnimi besedili. Knjiga bo zato odličen študijski priročnik ne samo za študente teologije, temveč za vse, ki želijo globlje vstopiti v duhovno-etično sporočilo Knjige knjig in tam odkrivati, kako biti človek in kako delovati pristno – »z vsem svojim srcem«.

Maksimilijan Matjaž

Foto: Samo Skralovnik
Foto: Samo Skralovnik

 

 

Knjigo Birger Gerhardsson, Z vsem svojim srcem. O svetopisemskem etosu (Ljubljana: Teof, 2014) lahko po ceni 14 € naročite v knjižnici Teološke fakultete [email protected]