V naslednjih desetletjih bomo soočeni s turbulencami epskih razsežnosti. Pri tem postajajo vse bolj razpoznavni obrisi delovanja elite in njenih podpornikov na Slovenskem. Očitno je, da bodo prej navedeni vse pogosteje tunkali ostale Slovence v gnoj in blato. Pri tem bodo postajali vse bolj brezkompromisni, agresivni in arogantni: »Naj se ve, da smo na Slovenskem »mi« gospodarji, in da bomo za vedno to tudi ostali.«
Aktualni odnos elite do Sindikata delavcev migrantov Slovenije me ne preseneča. Kot gastarbeiterskemu otroku mi je kljub moji subjektivnosti jasno, da se v Sloveniji v zadnjega pol stoletja ni skoraj nič bistvenega spremenilo. Obstaja elita in obstajamo »ostali«, katerih poslanstvo je služenje eliti. Gastarbeiterji so v zavesti slovenske elite še vedno sovražen element, saj so v precejšnji meri ekonomsko neodvisni in posledično tudi ideološko avtonomni ter praktično vsak dan dokazujejo nesposobnost vladajoče elite, saj ti delavci kot »tujci na dnu tuje prehranjevalne verige« še vedno bistveno bolje zaslužijo, kot pa njihovi vrstniki v domačem okolju. Seveda pa eliti po drugi strani ustreza fenomen gastarbeiterstva, ko ji prinaša prepotrebne devize (sedaj eure) in hkrati iz družbe odstranjuje najbolj samoiniciativne, pogumne, delovne, sposobne in kritične posameznike. Zato so sodobni slovenski gastarbeiterji za elito hvalevreden fenomen zgolj dokler jim prinašajo denar, vse ostale za elito negativne učinke pa najlažje odpravi, če Gastarbeiterje čim bolj ekonomsko degradira in jim tako dokaže, da so v bistvu še večji nesrečniki, kot pa njihovi vrstniki, ki delajo doma po patronatom domače elite za 600 EUR na mesec.
Glede na uvodoma opisan odnos slovenske elite (tu se bi sicer lahko zastavilo vprašanje, koliko je aktualna elita v resnici sploh »slovenska«) do nas »ostalih«, ocenjujem državljansko nepokorščino sodobnih Gastarbeiterjev kot legitimen in legalen poskus uveljavljanja njihovih ekonomskih interesov. Državljanska nepokorščina že sama po sebi ni in ne more biti v skladu z duhom, ki izžareva iz veljavnega prava, kar pa ne pomeni, da se jo mora brezkompromisno zatirati. V zvezi s tem ne smemo pozabiti, da »Gastarbeiterji« v obravnavani zadevi niso storili prav ničesar protiustavnega ali nezakonitega. V normalni demokratični državi bi imel takšen konflikt različnih družbenih interesov za posledico začetek demokratičnega dialoga in usklajevanja interesov ter odpravo vzrokov, ki imajo za posledico pojav državljanske nepokorščine. Pri tem ne smemo zanemariti, da so Gastarbeiterji ves čas dajali pobude in kazali interes za pogajanja z vlado, vladajoča elita pa je ves čas odgovarjala s cinično aroganco. V normalni demokratični družbi bi lahko ob soočanju z aktualno državljansko nepokorščino prišli do spoznanja, da je »delo« v Sloveniji obravnavano nenormalno, in da bi bil korak k normalizaciji stanja uvedba dohodninske olajšave za vse slovenske davčne rezidente v višini 11.000 EUR letno ter da sta regres za letni dopust in božičnica oproste plačila dohodnine in obveznih prispevkov. Na navedenem primeru je lepo vidno, zakaj so resnično demokratične družbe dolgoročno uspešnejše od totalitarnih.
Zavedati se moramo, da je »državljanska nepokorščina« izjemno pomemben obrambni mehanizem demokracije, zato se moramo bati, ko elita brezkompromisno zatira državljansko nepokorščino, namesto da bi se ukvarjala z vzroki »bolezni« zaradi katere se je sprožil takšen imunski družbeni mehanizem. Vročino se agresivno prisilno znižuje izključno v primeru, če začne ogrožati pacienta. V obravnavani zadevi pa »vročina« niti pod razno ni ogrožala delovanja in obstoja Republike Slovenije, vendar so gastarbeiterji takoj dobili konjsko dozo antipiretikov in ledeno kopel, z vzroki za pojav »vročine« pa se naši »zdravniki« ne želijo ukvarjati. Poleg prej opisanega demokratičnega dialoga pa bi bilo normalno, da se v referendumski proces vgradi varovalko, ki bi ščitila zakonodajni proces pred zlorabami – npr. zakon bi moral dati izrecno pooblastilo predsedniku državnega zbora, da v primeru suma zlorabe referendumske pravice skliče sejo državnega zbora, ki bi moral doseči kvalificirano večino (npr. 2/3 prisotnih) za zavrnitev zahteve za zbiranje podpisov za referendum, v nasprotnem primeru pa bi pobudniki ohranili pravico do zbiranja podpisov.
Zaključek: »Vzroki za državljansko nepokorščino in soočanje elite s tem fenomenom kažejo na totalno nesposobnost slovenske elite za vladanje v demokratično urejeni družbi. Očitno je naša elita v kritičnih situacijah sposobna zgolj takšnega načina vladanja, da brez debate nasprotnikom seka glave. Glede na prihajajoča turbulentna desetletja se bi vsak normalen Slovenec nad tem globoko in iskreno zamisliti, sicer se bo svobode naše jabolko zlato znova zakotalilo v kri in blato.«