Vsako leto 27. januarja se še posebej spominjamo trpljenja Judov med drugo svetovno vojno. Na ta dan, leta 1945, je Rdeča armada osvobodila nacistično uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, pravo tovarno smrti, kjer je poleg drugih taboriščnikov, tudi Slovencev, umrlo več kot milijon evropskih Judov. Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2005 ta dan s posebno resolucijo razglasila za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.
Med umorjenimi v tem tragičnem obdobju človeške zgodovine je bilo tudi več kot 550 Judov z današnjega slovenskega ozemlja, velika večina iz Prekmurja.
Danes na Jude pri nas spominjata predvsem dve dobro ohranjeni sinagogi (Maribor in Lendava), ki pa ne služita svojemu prvotnemu namenu in dve (nekdanji) judovski pokopališči (Dolga vas pri Lendavi in Rožna dolina pri Gorici).
Na Goriškem smo vedno živeli na prepihu različnih narodov. Domača kultura se je bogatila z vplivi slovenske, italijanske, furlanske, nemške – in tudi judovske. Tukajšnja judovska skupnost ni izstopala zaradi številčnosti, ampak zaradi vpliva v vsakdanjem, predvsem gospodarskem življenju naših krajev.
Danes judovske skupnosti v Gorici ni več. Zaradi maloštevilnosti se je leta 1969 združila s tržaško. Na nekdaj pomembno goriško skupnost pa spominja judovsko pokopališče v Rožni Dolini, kjer je pokopanih več kot 900 Judov. Najstarejši nagrobnik sega v 14. stoletje in je bil prinesen iz Maribora po izgonu tamkajšnje judovske skupnosti ob koncu 15. stoletja.
Judovsko pokopališče v Rožni Dolini pri Novi Gorici je edinstven spomenik judovske kulturne dediščine na Slovenskem. Poleg tega je to največje judovsko pokopališče v naši državi in sodi med bolje ohranjena v vsej srednji Evropi. Predstavlja, skupaj s sinagogo v Gorici (Italija) iz sredine 18. stoletja, edini ostanek nepremične kulturne dediščine, ki je nekdaj pripadal zaokroženi judovski skupnosti v Gorici in je danes razdeljen med dve državi, članici Evropske unije.
Tik ob omenjenem pokopališču stoji nekdanja judovska mrliška vežica, v kateri se danes nahaja gostinski lokal s svetovljanskim imenom »City Bar Caffe«! Ja, prav ste prebrali. Gre za prostor, kamor se danes hodi na kavo, pivo ali šnops. No, vsaj nekateri hodijo. Menda se dobi tudi kaj za prigriznit, čips ali palčke in podobne prigrizke.
Ta prostor nekateri napačno imenujejo kar »judovska kapelica«. Žal se nepoznavanje judovskih običajev prenaša tudi na neustrezno poimenovanje in enačenje s krščanskim izročilom, kar se je v zadnjih letih znašlo celo v uradnih dokumentih različnih državnih in občinskih organov. Judje namreč ne poznajo »kapelic«, ima pa v njihovem pojmovanju smrti »mrliška vežica« pomembno mesto. V skladu z judovskim verskim izročilom (hebrejsko talmud) ima pokopavanje umrlih posebno mesto. Pokop je potrebno opraviti čim prej, najbolje na dan smrti, saj Judje verjamejo, da duša ne najde pokoja, dokler se telo ne pokoplje. Pogreb (hebrejsko kevura) umrlega velja pri Judih za eno najpomembnejših verskih zapovedi, s pokopom je po običaju povezana tudi obredna nečistost, ki spremlja stik z umrlim. Posebna judovska pogrebna družba (hebrejsko hevra kadisha), ki jo navadno sestavljajo prostovoljci, poskrbi za pravilen postopek očiščevanja trupla pred pogrebom in pripravo na pokop. Tako lažje razumemo pomen mrliške vežice za Jude.
Prvotno judovsko mrliško vežico v Rožni dolini so uničili boji na soški fronti. Po prvi svetovni vojni so goriški Judje objekt obnovili in ga ponovno odprli leta 1929. Za svoje potrebe ob judovskih pogrebih so ga uporabljali do leta 1947, ko je nova meja med Jugoslavijo in Italijo pokopališče odrezala od sedeža skupnosti v Gorici. Poleg tega je holokavst zelo prizadel tudi goriške Jude, saj je večina tistih, ki so med vojno vztrajali v mestu, končala v uničevalnem taborišču Auschwitz. Maloštevilni preživeli so se leta 1948 večinoma odločili za izselitev, največ v novonastali Izrael, nekaj pa tudi v Združene države Amerike in še kam. Redki preostali judovski posamezniki iz Gorice za pokop umrlih poslej uporabljajo judovsko pokopališče v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo).
Judovska mrliška vežica v Rožni dolini je bila tako prepuščena zobu časa, počasi se je spreminjala v kup ruševin. Konec leta 1977 je bila s pogodbo prenesena na Krajevno skupnost Rožna dolina. Goriške Jude je pri tem zastopal Giacomo (Jakob) Rosembaum iz Gorice. Dokument o prenosu lastništva se danes nahaja v arhivu Tržaške judovske skupnosti, s kopijo pa razpolaga tudi Mestna občina Nova Gorica. Novi lastnik se je zavezal k spoštovanju določenih pravil, kar je kasneje kršil. V pogodbi namreč izrecno piše: »Krajevna skupnost Rožna dolina gornje nepremičnine prevzame z namenom, da bo obstoječi objekt rekonstruirala in ga uporabljala za potrebe dejavnosti organov Krajevne skupnosti in družbeno-političnih organizacij Rožna dolina.« Sicer so nekdanjo judovsko mrliško vežico obnovili, baje tudi z udarniškim delom, tedanji novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine pa leta 1985 vpisal kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Torej, objekt je bil razglašen za spomenik, za katerega naj bi veljal prvi varstveni režim! Na poznejši neprimeren odnos krajevnih oblasti do tega objekta, zlasti ko je v njem domoval igralni salon Fortuna (z vednostjo vseh mogočih slovenskih ustanov za zaščito kulturne dediščine!), so opozarjali različni judovski predstavniki, od Tržaške judovske skupnosti in izraelskih diplomatov do Svetovnega judovskega kongresa (World Jewish Congress).
Medtem je goriška občina (Comune di Gorizia) primerno poskrbela za sinagogo v mestu in v njej leta 1984 odprla zanimiv muzej v pritličju. V nadstropju pa ostaja verski objekt, ki služi obredom za večje judovske praznike (Jom Kipur, Hanukkah), ko se molitev udeležujejo predvsem pripadniki judovske skupnosti iz Trsta.
Že nekaj let potekajo razprave, ali je potrebno judovsko pokopališče v Rožni dolini in nekdanjo mrliško vežico ob njem ponovno zaščititi in to na kakšen način!? Zaenkrat ostaja samo pri obljubah (lokalnih) oblastnikov, kjer že vrsto let »vedrijo in oblačijo« stranke, ki se vsaj deklarativno zavzemajo za razne manjšine, preganjane, drugačne itd. Na državni ravni je še največ želje po ureditvi konec novembra 2012 pokazal nekdanji »super« minister dr. Žiga Turk, ki se je med svojim obiskom zgrozil nad lokalno sramoto in obljubil pomoč države. Po njegovem odhodu pa spet vse po starem.
Veliko preveč se govori o zakonih in varstvenih ureditvah, pozablja pa se na zdravo kmečko pamet, kaj se spodobi in kaj ne! Naj gre za jude, muslimane, budiste ali kristjane…
Ne gre samo za judovsko pokopališče in nekdanjo mrliško vežico v Rožni dolini. Ne, gre za civilizacijski odnos do mesta pokopa in preprosto spoštovanje do mrtvih. S tem pa imamo na Slovenskem vedno znova velike probleme.
Foto: Renato Podbersič ml.
