Vir: Blitz. Vse od afere Golobič so nas s svojimi nedeli kratkočasili predvsem mali ljudje, ki jim je Bog ve, zakaj, ratalo priti v vrh politike. Goljufanje z izpiti in spričevali je seveda grdo in protizakonito, ampak sodi nekako v spekter malega človeka. Človek bi skoraj dejal, da pač v majhni državi niti lumpi niso na nivoju.
Potem pa smo ta teden dobili pravega prvokategornika. Mediji so namreč razkrili, da je dolgoletni dopisnik iz tujine, v zadnjih letih pa zvest Jankovićev svetnik in poslanec, Mitja Meršol, v sedemdesetih in osemdesetih delal za SDV. Novica je seveda odjeknila kot bomba in skoraj čez noč je vesoljna Slovenija pozabila na spričevalo poslanca Simčiča. Jasno, Mitja Meršol je bolj znan, pa še njegov greh je veliko bolj na nivoju.
In čeprav so mediji takoj začeli poročati, da Meršol razmišlja o odstopu s poslanske funkcije, nas dan kasneje ni razočaral. Zanimivo je namreč. da ob grehih majhnega človeka, kot sta denimo Simčič ali Marinič, mediji nikoli niso pisali, da razmišljata o odstopu, medtem ko večjim dasam, kot sta denimo Golobič in zdaj Meršol, takoj pripišejo razmišljanje o pokončnem ravnanju. Čeprav se to seveda ne zgodi. S to razliko, da se mali človek skrije v mišjo luknjo in ne reče nič, dase pa svojo nepripravljenost na odstop zavijejo v floskule o izbiri težje poti ali o tem, da je njihovo malopridno dejanje bilo v resnici delo za domovino. Tako, da na koncu skoraj nikoli nihče ne razočara. In tudi Meršol ni. S tem je seveda dal bianco menico vsem tistim, ki jih bomo v naslednjih letih ujeli s spuščenimi hlačami.
Mitja Meršol je človek, ki s svojo pojavo in pisanjem daje vtis, da se ima za nekoga boljšega, ne le od običajne raje, ampak tudi od političnih nasprotnikov tipa Grims ali Marinič. Skratka, tipičen pripadnik “bettersov”. Kot nekakšen wannabe Demeter Bitenc. In temu primerno arogantno je tudi nastopil na tiskovni konferenci ob boku Pozitivne Melite. Videlo se je sicer, da mu je neskončno mučno, izpadel je diametralno drugače, kot smo vajeni iz njegovih dolčevitastih novinarskih zapisov. Deloval je zelo nesamozavestno, zato je tudi zgolj zdrdral vnaprej napiflan tekst in se izognil kakršnimkoli vprašanjem, saj bi ga najbrž sesuli. A kar je povedal, je bilo neskončno arogantno. Če je še začel v slogu, ki je nakazoval, da njegovo početje ni bilo ravno zveličavno, pa je zgodbo počasi napletel do tega, da je njegovo početje bilo tako rekoč domoljubno. Da je pravzaprav bil skoraj tajni agent, nekakšen jugoslovanski James Bond, ki se je skoraj izpostavljal za varnost svoje domovine. Skratka junak, ki je branil domovino pred zlobnimi agenti sovražnih nam držav. Car par excellence.
Resnica je seveda drugačna. Mitja Meršol ni bil nikakršen tajni agent, ampak je bil zgolj ovaduh. In ni branil domovine pred tajnimi službami sovraga, ampak je ovajal prijatelje, ki so ga iskreno vzeli za prijatelja in ga vabili v svoj dom. V njegovem početju ni ničesar pozitivnega, ampak ena sama beda. Ni bil niti junak, ki brani domovino, niti big time lopov, ampak aparatčik brez hrbtenice, ki je za kos udobja ovajal lastne prijatelje. Samo upamo lahko, da smo tokrat dosegli poslansko dno. Ob Meršolovem grehu se namreč zdijo Mariniči, Simčiči, Kresalke, Kozinci, Ruparji in Golobiči fejst ljudje. Njim vsaj prijatelji lahko zaupajo.
Seveda Meršol ni bil edini, ki ni presenetil z odzivom. Tudi predsednik države je ostal zvest svojim dvojnim merilom. Še dan pred Meršolovo afero je moraliziral o Simčičevi priložnosti, da izkaže svoj odnos do etike. Le dan kasneje pa mu je muca popapala jezik.
