Očistimo Slovenijo, očistimo politiko

V prihodnjih dneh bo po svetu potekala akcija Očistimo svet 2012. V sklopu tega projekta bodo po več občinah v Sloveniji priredili tudi akcije Očistimo Slovenijo 2012. Akcija, ki je pohvale vredna. Pripomore k ekološkemu osveščanju državljanov in jih solidarnostno poveže v skrbi za okolje. A Slovenija bi potrebovala tudi drugačno solidarnostno povezanost, predvsem pa temeljito čistilno akcijo na področju državne politike.

Širšo, strokovno in politično javnost sta v zadnjih tednih pretresla dva vidnejša politična škandala. Prvi se je zgodil v zvezi s ponarejenim srednješolskim spričevalom poslanca DeSUS-a Ivana Simčiča. Kot je znano, so mediji odkrili, da je omenjeni poslanec zavajal pristojne institucije, ko se je z nepristnim spričevalom vpisal na Filozofsko fakulteto in tam kasneje tudi diplomiral. Leta 2007 je bil zaradi omenjenega spričevala odpuščen z Ministrstva za obrambo, tožilstvo pa je ugotovilo, da je primer zastaral, zato zoper njega niso speljali nikakršnih postopkov.

Drugi primer je bilo razkritje, da je poslanec Pozitivne Slovenije, nekdanji novinar in urednik Dela, Mitja Meršol, tako kot v znani reklami, dobesedno hodil po robu. V sedemdesetih letih je namreč delal za nekdanjo Službo državne varnosti oz. Udbo. Pod imenom „Lingvist“ je v Londonu, ko je bil zaposlen pri angleškem BBC-ju, „gledal pod prste“ tamkajšnjim slovenskim imigrantom in jih ovajal partiji.

Oba primera kažeta, da Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti še ni dosegla stopnje zrele demokracije. Ko so npr. v Nemčiji odkrili, da je doktorska disertacija tamkajšnjega obrambnega ministra zu Guttenberga plagiat, je nemudoma postal nekdanji prvi obrambni igralec nemške države. Prav tako v Nemčiji ne najdemo med poslanci politika, ki bi kakor koli v preteklosti sodeloval z nacistično politično policijo Gestapo.

Da pri nas obstajajo dvojna merila, se je pokazalo tudi pri odzivih na oba škandala. Politična opcija tranzicijske levice, s predsednikom republike na čelu, je ob razkritju Simčičevega spričevala takoj dvignila vik in krik, naj poslanec odstopi. Prvi mož DeSUS-a Karel Erjavec je svojemu poslancu medtem stal ob strani. Mediji namreč dolgo časa glede omenjene afere niso ponujali drugega, kot novic na nivoju „domnevno“, „po neuradnih informacijah“, ipd. Konkretnih dokazov o ponarejanju ni bilo. Po drugi strani pa je ta ista levica, prav tako s predsednikom republike na čelu, stopila v bran poslancu Meršolu, ki, tako kot Simčič, zaradi razkritja svojega delovanja s SDV, ni odstopil. Danilo Türk, za katerega smo pred časom izvedeli, da je bil tako ali drugače vpleten v znani atentat v Velikovcu, je celo okrcal raziskovalnega novinarja, ki je pridobil dokumente, češ, da so ti bili, tako kot v njegovem primeru, rabljeni v politične namene.

Takšna dvoličnost ožjega in širšega slovenskega političnega prostora pa ni vidna samo v omenjenih primerih. V dvajsetletni zgodovini naše države bi jih lahko našteli cel kup. Dejstvo je, da nekateri vidni politiki zaradi svoje oporečnosti ne bi smeli zasedati svojih položajev. Če se tega ne zavedajo sami, jim pri tem lahko pomagamo volivci. Prva priložnost za solidarnostno čistilno akcijo političnega prostora bo že v nedeljo, ko bodo Ljubljančani volili svojega župana, naslednja pa jesenske predsedniške volitve.

Foto: Solza